Ena oseba nam lahko za vedno spremeni življenje. 14-letni Jake to dobro ve: ko je njegova mati umrla zaradi raka dojke, ga je v svoj dom sprejela njegova učiteljica.
Ni imel nikogar, ki bi pazil nanj
Jean Manning se je v iskanju dobre onkološke zdravstvene oskrbe s svojim sinom Jakom preselila v ameriško zvezno državo Massachusetts. Najstnika je poslala v šolo, kjer je delala Kerry Bremer kot učiteljica za otroke s posebnimi potrebami.
Kerry se spominja, da je že tedaj, ko je 14-letnika srečala prvič, vedela, da je poseben fant. “Pogosto je skakal naokoli in se pretvarjal, da je Batman. Bil je poln energije. V trenutku je bil lahko najslajši fant, ki te pogleda naravnost v oči in ti reče, da te ima rad. Ne moreš ga ne imeti rad,” pravi.
Kerry in Jakova mama sta se hitro spoprijateljili in nekega dne je Jean svoji novi prijateljici povedala za svojo bolezen. Čeprav je imela Kerry že tri otroke, ni mogla prenesti misli, da bi Jake po smrti matere ostal sam. “Ni imel nikogar, ki bi pazil nanj,” pravi.
Naš ljubljeni sin
“Poklicala sem njegovo mamo in rekla: ‘V primeru, da bi potrebovala pomoč za Jaka, bi bila moja družina pripravljena poskrbeti zanj.’ Jean je odgovorila: ‘Nocoj bom spala bolje kot kdajkoli prej’,” se spominja Kerry.
Želela si je, da bi se najstnik v njenem domu počutil kot doma. Skupaj z možem Davom sta zanj pripravila ločeno sobo, ki sta jo tudi primerno opremila. “Želela sem si, da se ne bi počutil osamljenega. Vabili smo ga na srečanja, skupaj smo praznovali. Jean ga je začela klicati ‘naš’ sin. Verjetno ji je bilo zelo težko, saj je vedela, da bo kmalu odšla, a je bila tako pogumna,” se spominja Kerry.
Bremerjevi so veliko koncev tedna preživeli z najstnikom in njegovo mamo ter si postali zelo blizu. “Zelo mi je žal, da Jake nima mame, ki bi bila z njim do konca življenja. Vendar sem zelo hvaležna, da nama je zaupala, da ga vzamemo k nam in da si lahko z njim delimo dom,” poudarja Kerry.
“Moja mama je v nebesih”
Jeanina smrt je bila za najstnika velik šok, vendar zdaj razume, da je njegova mama v nebesih z Bogom in njegovimi najljubšimi tetami. Ve, da je ne bo več videl. Jean imenuje svojo “kraljico angelov”. “Moja mama je v nebesih in bo vedno v mojem srcu,” pravi.
Zgodba o učiteljici in njenem četrtem otroku se je dotaknila uporabnikov spleta po vsem svetu. Preberite si zgolj nekaj komentarjev, ki so jih ljudje zapisali na družabnih omrežjih:
“Velika oseba z velikim srcem. Ljudje z Downovim sindromom so čudoviti. Želim vam veliko sreče.”
“Naj bo Bog vedno z vami.”
“Naj te Bog blagoslovi in ohrani tega čudovitega otroka.”
“Želim si, da bi bilo na svetu več ljudi, kot je ta učiteljica.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
