“Bratje in sestre, dober večer! Vsi veste, da je dolžnost konklava priskrbeti rimskega škofa. Zdi se, da so moji sobratje kardinali ponj šli skoraj na konec sveta.” S temi besedami se je 13. marca 2013 novi papež pojavil na balkonu pročelja Bazilike svetega Petra. Preprostost Argentinca Jorgea Maria Bergoglia se je takoj dotaknila več sto tisoč ljudi, na deževen dan zbranih na Trgu svetega Petra.
Dva tedna brez papeža
Od odstopa Benedikta XVI. 28. februarja je bil papeški sedež prazen in Katoliška cerkev je čakala novega Petrovega naslednika. Papeško stanovanje je bilo zapečateno. 115 kardinalov volivcev se je zbralo z vsega sveta in 12. marca slovesno vstopilo v konklave.
Dva tedna je približno 6.000 novinarjev iz 76 držav in 26 jezikov, ki so prišli v večno mesto, da bi poročali o dogodku, špekuliralo in sestavljalo svoj seznam kardinalov, ki so bili “papabili” (najresnejši kandidati za papeža), pri čemer so ignorirali pregovor, potrjen skozi stoletja: Kdor v konklave vstopi kot papež, izstopi kot kardinal.
Aleteia na obisku pri papežu Frančišku:
Črni dim
V sredo, drugi dan konklava, iz hiše svete Marte in Sikstinske kapele, kjer kardinali glasujejo, ni bilo nobenega znaka. Vedeli smo le, da se je njihovo prvo glasovanje, 12. marca popoldne, končalo s črnim dimom iz znamenitega dimnika Sikstinske kapele, edinega komunikacijskega sredstva kardinalov s svetom.
Ob 11.39 smo znova zagledali črni dim. Brez papeža. Po besedah vatikanista Gerarda O’Connella, ki je objavil zapisnik o volitvah, je ta črni dim ponazarjal rezultate 2. in 3. kroga glasovanja. Popoldne, poroča novinar, so se kardinali znova sestali za 4. glasovanje. Nato peto, ki ga je bilo treba zaradi napake pri glasovanju razglasiti za ničnega. V šestem poskusu so izvolili Bergoglia s 85 glasovi.
Znameniti galeb
Zunaj je vse to ostajalo neznanka. Ure so minevale, začela se je hladna in mokra noč. Galeb, ki je dolgo sedel na dimniku Sikstinske kapele, kamor so bile prikovane vse oči, je prišel na naslovnice. Znamenje Svetega Duha? Bo odletel pravočasno, da ga ne bo zameglil dim? Nekateri verniki so bili prepričani: Danes bo! Tam so bili že od jutra, naslonjeni na pregrade.
Habemus papam!
Ura je 19.06. Množica zadržuje dih, se koncentrira, pričakuje … Dim je bel! Novica, ki jo pozdravi burno navdušenje, sproži prekinitev neštetih televizijskih programov, da bi v živo spremljali nastop novega Petrovega naslednika. Habemus papam! Od ust do ust, odmev za odmevom, novice se širijo in mesto hiti na slavni trg, polni se Via della Conciliazione in številne okoliške ulice.
Toda identiteta novega papeža ostaja neznana. V prenosih in na trgu komentiramo, upamo, molimo. Čakamo. Šele 66 minut pozneje se oglasi protodiakon, kardinal Jean-Louis Tauran. Njegov glas, tresoč se od čustev, odmeva po zvočnikih in izgovarja znamenito latinsko formulo:
“Annuntio vobis gaudium magnum, habemus papam! Eminentissium ac reverendissima Dominum, Dominum Goergium Marium Romanae Ecclesiae Cardinalem Bergoglio, qui sibi nomen imposuit Franciscum.”
“Z velikim veseljem vam oznanjam: Imamo papeža! Nadvse imenitnega in prečastitega gospoda Jorgea Maria Bergoglia, kardinala Rimske cerkve, ki si je nadel ime Frančišek.”
Kdo je to?
Kdo? Bergoglio? Krožila so tudi druga imena, kot so Ouellet ali O’Malley, Sherer ali Turkson. Toda Bergoglio, kdo je to? Slišimo posamezne besede: Latinska Amerika, Argentina, jezuit. Videti je vesele obraze, množica ga takoj posvoji.
Novi papež se pred 250.000 ljudmi in kamerami z vsega planeta pojavi ob 20.22.
Ljudem se takoj prikupi. Nasmejan moški v belem povabi Rimsko cerkev, naj začne “pot bratstva, ljubezni in medsebojnega zaupanja”.
“Vedno molimo drug za drugega. Molimo za ves svet, da bi v njem vladal neizmeren občutek bratske povezanosti,” poziva 76-letni Argentinec. In naredi nepričakovano gesto: preden podeli svoj blagoslov, se prikloni in prosi za “uslugo”.
“Preden škof blagoslovi ljudstvo, vas prosim, da Gospoda prosite, naj blagoslovi mene – naj bo to molitev vernega ljudstva za svojega škofa.”
Presenečeni, hvaležni, veseli te geste verniki po vsem svetu goreče molijo. Za približno petnajst sekund na ta zgodovinski večer zavlada globoka tišina.
“Lahko noč in miren spanec,” sklene papež po blagoslovu Mestu in svetu (Urbi et orbi). Po končnem aplavzu se vsi odpravijo domov, v Vatikanu pa se prižge luč. Petrov sedež je znova zaseden.
