Začetki novega razmerja so zelo vznemirljivi: spoznavanje osebe, ki nam je všeč, predstave o morebitnem skupnem življenju. Toda v zadnjem času malce premišljujem, katere zapletene podrobnosti iz svoje preteklosti bi moral nov par deliti drug z drugim – in kdaj.
Po pogovoru s prijatelji sem prišla do sklepa, da v kulturi, v kateri mnogi z veseljem delimo podrobnosti svojega vsakdanjega življenja, ki so vsem na očeh, malo skrivnosti niti ni tako slabo. Naj pojasnim …
Po številnih izkušnjah, ki so me oblikovale v osebo, kakršna sem danes, sem se pri 40 letih vrnila na sceno zmenkov. Ali so mi všeč vsi vidiki moje preteklosti? Nikakor ne. Ali bi želela vse podrobnosti deliti z nekom, s katerim bi rada gradila prihodnost? Še enkrat, ne.
Ne gre za to, da bi poskušala prikriti svojo preteklost – v resnici sploh ni tako zanimiva. Rada pa bi zgradila odnos na podlagi osebe, kakršna sem danes, in še pomembneje, na podlagi osebe, kakršna si želim postati. In morda oseba, s katero se dobivam, čuti enako glede svoje preteklosti.
To ni laganje ali “varčevanje z resnico”. Gre bolj za željo, da bi pretekle tegobe pustili za seboj in bili previdni pri tem, kako hitro jih delimo z drugimi.
Navsezadnje, če bi me kdo vprašal, kaj je šlo narobe v prejšnjem razmerju, bi bilo tako enostavno podati svojo različico dogodkov, celo več let po tem, ko so se stvari že zgodile. In kar si morda razlagam kot razlog za razhod, je bil morda le dejavnik, ki je k temu prispeval, in morda je moj spomin zameglil prave vzroke ali pa se jih preprosto ne zavedam.
Ker sem doživela nekaj bolečih razhodov, vsekakor obstajajo opozorilna znamenja, na katera sem pozorna v zgodnjih fazah razmerja. Toda če imamo dovolj pameti, je precej preprosto razbrati, ali je nekdo dober oče ali mati, ali je resnično prijazen, spoštljiv do bližnjih in podobno.
In tu se prepustim svoji starosti in izkušnjam. Želim se osrediniti na to, kaj lahko ustvarita dva človeka s svojim naborom “prtljage”, in nato sčasoma deliti podrobnosti iz najine preteklosti, ki nama lahko pomagajo, da kot par v razmerju napredujeva.
Zavedam se, da se lahko moj pristop močno razlikuje od pristopa drugih ljudi, vendar menim, da temelji na spoštovanju – spoštovanju preteklih odnosov, spoštovanju svojih otrok in spoštovanju samega sebe.
Poleg tega je tu še moja krščanska vzgoja, ki me opominja, da smo poklicani odpuščati, tudi sebi, ter zaupati, da nas bo Bog vodil po poti, ki nam je namenjena. Morda pa mi prav to omogoča, da razmišljam o tem, kako je naša zgodovina nekaj, kar lahko z upanjem in odpuščanjem v srcu pustimo za seboj.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
