Molimo in molimo, toda odgovor na naše molitve prihaja tako dolgo … če sploh pride. Zakaj se zdi, da naša molitev ni uslišana, da je sploh nihče ne sliši?
V določenem pogledu nas to ne bi smelo presenetiti glede na to, kaj naš Gospod uči o molitvi v svojih prilikah, ko poudarja vztrajnost prijatelja, ki pozno ponoči pride prosit za tisto, kar potrebuje (Lk 11,5-13), in vztrajnost moledujoče vdove pred upornim sodnikom (Lk 18,1-8). In seveda znameniti primer svete Monike, ki je 17 let molila za spreobrnjenje svojega sina Avguština.
Smisel molitve ni “dobiti stvari”, temveč rasti v zaupnosti in povezanosti z Bogom. Molitev je proces očiščevanja. Bolj molimo, bolj se spreminjamo. In Bog lahko dovoli, da naše prošnje Njemu trajajo še nekaj časa, ker želi, da mu s to navado postanemo podobni.
Evagrij Pontski, duhovni učitelj iz 4. stoletja, takole svetuje:
Ne vznemirjajte se, če od Boga takoj ne prejmete tistega, za kar prosite. On vam želi dati nekaj boljšega — da boste vztrajali v molitvi. Kaj je namreč lepšega kot uživati Božjo ljubezen in biti v občestvu z njim?
Vztrajnost v molitvi nam daje jasnejši in resničnejši občutek za to, po čemer resnično hrepenimo, in povečuje našo zmožnost, da sprejmemo vse, kar nam Bog želi podariti. Ko so bile molitve njegove matere uslišane, je sveti Avguštin zapisal:
Naš Gospod in Bog hoče, da z molitvami udejanjamo svojo željo, da bi bili sposobni prejeti to, kar nam je pripravljen dati. Njegov dar je resnično zelo velik, toda naša sposobnost je premajhna in preveč omejena, da bi ga lahko sprejeli. Zato nam Sveto pismo naroča: “Povečajte svoje želje.”
Naša pripravljenost, da vztrajamo v molitvi, preobrazi tudi najbolj trdovratne dele naše osebnosti. Častitljivi Ludvik iz Granade je zapisal: “Pogosto je presenetljivo videti dramatično spremembo, ki se zgodi, ko oseba začne resno in zvesto udejanjati molitev. Oseba je lahko raztresena, živahna, žalostna ali ravnodušna, toda že po razmeroma kratkem času vsakdanje molitve je lahko sprememba tako velika, da se zdi povsem drugačna.”
Molimo — in vztrajajmo v molitvi — s cerkvenim učiteljem svetim Gregorjem iz Nareka:
Pomagaj mi, da pri tej nalogi ne bom jalov
kot sejalec, ki zaman trosi semena v nerodovitno zemljo.
Prizanesi mi, da ne bom
rodoviten brez porodnih bolečin,
vzdihoval brez solza,
meditiral brez glasu,
oblak brez dežja,
si prizadeval brez uspeha,
klical, ne da bi bil slišan,
molil, ne da bi bil uslišan,
ječal, ne da bi bil potolažen,
moledoval, ne da bi mi pomagali,
tlel brez vonja
in te videl, ne da bi bil izpolnjen.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
