“V pripravi na spoved je dobro moliti k Svetemu Duhu, da bomo prepoznali svoje grehe in jih dobro in prav poimenovali,” v intervjuju pravi minorit pater ToniBrinjovc, župnik v Turnišču.
Se vas je kdaj spoved posebej dotaknila in vas zaznamovala?
Prav gotovo so se me dotaknile iskrene spovedi po veliko letih, največ takšnih je bilo, ko sem bil bolniški duhovnik. Potem pa so me zaznamovale spovedi, ko sem bil jaz spovedanec. Čudež odpuščanja, ki je vedno prišel v pravem času. Najbolj se spomnim svoje spovedi na srečanju mladih v Stični.
Kot gimnazijcu mi je ta spoved odprla pot vere. Duhovnik je molil nad mano, si vzel zame čas, mi prisluhnil in končno sem se lahko odprl in povedal stvari, ki so me bremenile. In kasneje v bogoslovju me je redna spoved zelo oblikovala.
Kdaj je čas, da gremo k spovedi?
Mislim, da takrat, ko spoznaš, da si zgrešil, da si se zmotil in ga polomil. Pomembno je, da ne odlagaš predolgo, ker se sicer lahko na greh navadiš ali celo postaneš neobčutljiv zanj.
Kaj se vam zdi pomembno za dobro spoved?
Za dobro spoved je pomembna tudi dobra priprava, ki se začne takrat, ko sem spoznal, da sem grešil in da sem z grehom nekaj izgubil. Takrat se začne pot nazaj. Je pa spoved vedno svobodna odločitev.
Pri spovedih kot stalni spovednik, ko ni množičnih spovedi, najprej vprašam: “Kje in kako se vas je Bog v zadnjem obdobju najbolj dotikal?” Potem šele sledi vprašanje: “Kdaj pa ste živeli, kot da tega ne bi bilo?”
Tako pri sebi kot pri drugih vidim, da je naprej treba priti k luči, da vidimo svoje sence. Če se osredotočim samo na svoj greh, vidim preveč boleče, v središču je rana ali občutek krivde. Ko pridem k luči oz. k Božji ljubezni, pa spoznavam in vidim, kaj vse je Bog storil zame, šele potem se lahko odprem v zaupanju.
Grem celo tako daleč, da rečem: “Ne ukvarjajte se samo s seboj. To je velika nevarnost za napuh. Najprej se je treba ustaviti pri Božjem usmiljenju, zvestobi, ljubezni in odrešenju, šele potem lahko pogledam tudi nase in na svoj greh, ker je drugače prehudo.”
Kaj svetujete namesto tega?
Bog Oče je poslal sina, ki je nase prevzel moj greh, z njim umrl in vstal. V tej luči gledam in priznam svoj greh.
Odkrivam, da sem ljubljen grešnik. Tu vidim razliko med Frančiškovo in Ignacijevo potjo. Ignacij Lojolski se ukvarja najprej z grehom oz. s tem, kar ga žuli, Frančišek Asiški pa najprej doživi izkušnjo Božje ljubljenosti, šele potem gre vase in spozna, da je ljubljen grešnik. Tako naj bi bilo tudi v naših pripravah na spoved, da šele, ko ozavestim, kako sem ljubljen, grem v svojo notranjost in se začnem ukvarjati s svojo grešnostjo.
Kako naj se torej dobro pripravimo na spoved, da ne bo samo šablonska spoved?
Če hočeš, da je perilo oprano, ga moraš dati v pralni stroj, brez tega ne bo oprano. Tako velja tudi za dobro spoved – moram se obleči v ponižnost: s ponižnostjo pogledati nase in priznati grehe.
Najlepša priprava pa je, če vsak večer pregledam dan in vidim, kje in po kom mi je Bog izkazoval ljubezen, kje pa sem živel, kot da Boga ni. Pozorni pa nismo samo na grehe, ampak tudi na opustitev dobrega.
Še nekaj je dobro poudariti: da je spoznanje grešnosti velika milost. V pripravi na spoved je dobro moliti k Svetemu Duhu, da bomo prepoznali svoje grehe in jih dobro in prav poimenovali.
Ni tako pomembno, h komu grem k spovedi, ampak kaj se v meni dogaja. Ne zamenjujte pogovora s spovedjo. Lahko je povezano, ni pa enako. Zato ni toliko pomembno, kdo je spovednik, ampak zakrament sam. Bistveno vprašanje pri spovedi je: Zakaj je Jezus Kristus prišel na svet in kako prihajam k njemu ter kako ga iščem?
Delujete v župniji, kamor prihaja veliko romarjev k spovedi. Kako pa se vi kot spovednik pripravite na spoved?
Najlepša priprava duhovnika na sveto spoved je, da se sam redno spovedujem in duhovno živim. Ko grem k spovedi, se rad postavim v vrsto skupaj z drugimi ljudmi. Tako osebno izkusim, kako je včasih težko čakati v vrsti na spoved in kaj ob tem doživljam. To mi tudi pomaga, da hrepenim po spovedi. In potem ni težko biti v spovednici več ur. Nujna priprava za spovednika je molitev, izročitev v Božje roke, da boš lahko orodje Božjega usmiljenja. Mati Marija nam lahko tukaj veliko izprosi.
Kot spovednik imate veliko poslanstvo v tem svetu.
Izredno. Kot spovedniku mi je najlepše, ko poslušam pričevanja, kako se Bog dotika ljudi, da spoznajo svoj greh, in sem priča skesanosti nad grehi.
To je zame najlepše darilo, da lahko zrem in občutim Božje delovanje. Zato je biti spovednik velika milost. Posredovati Božje usmiljenje je velik dar na poti odrešenja.
Za spovedanca je odveza pomemben del spovedi.
Doživljam jo kot Božje delo, ne kot moje. Ko človek v ponižnosti in skrušenosti prizna svoj greh, lahko deluje Božja milost. Takrat lahko milost deluje in odveza je dejansko vzpostavitev ponovne zaveze v svobodi.
Spoved je zakrament Božjega ozdravljenja, zato v spovedi deluje dvojna milost: prva je milost odpuščanja grehov in krivde, druga pa je milost, ki mi daje notranje moči in me varuje pred zlom in naslednjimi padci. Zato je dobro, da grem k spovedi tudi, če ne prepoznam večjih grehov. Rad dam primer: Če imaš na polici krožnik in čeprav ga že dolgo ne uporabljaš, se prah nabira na njem in ga je treba umiti.
“Bog je zdravnik in zdravilo,” je rad rekel Leopold Mandić.
To se pokriva z dvojno milostjo, ki smo je deležni – odpuščanje in milost, ki jo prejmemo, da laže živimo. Vsaka spoved te okrepi, da se lažje upreš skušnjavi, zato je dobra pogosta spoved.
Kljub temu da se Bog s svojim usmiljenjem skloni k nam z odpuščanjem, je tudi veliko strahu pred spovedjo. Kako ga premagati?
Mislim, da je strah pred spovedjo povezan predvsem s slabo izkušnjo s spovedjo. Tak strah premagamo z dobrimi spovedniki. Težko je najti dobre spovednike. Kako vemo, kdo je dober spovednik? Kdor ima veliko dela.
Pomembno je ozavestiti, da se vračamo v Očetov objem. Prikrade pa se strah pred tem, da bomo kaznovani. Bog želi, da pridemo k temu studencu Božjega usmiljenja, ker želi, da bi bili svobodni in srečni. Dejansko se sami kaznujemo, če ne gremo k sveti spovedi.
Kako naj se kljub ranjenosti odpiramo Božji ljubezni, da jo bomo lahko tudi okušali?
Težko. Zakaj? Ko si enkrat ranjen, se bojiš, da se bo kdo dotaknil rane. Božja ljubezen pa nikoli ne povzroča bolečine. Težko je ranjeno dušo zaviti v povoj ljubezni, ker takrat mislimo, da smo nevredni Božje ljubezni, zato se ji ne odpremo.
Po navadi se zgodi kakšna preizkušnja, ko človek “kapitulira” pred Bogom, ko se ne more več zanašati na svoje moči, svoje znanje, sposobnosti. In tako pride človek do tega, da se končno odpre Božji ljubezni.
Nevarnost je, da mislimo, da si bomo prislužili odpuščanje. Odpuščanje je zastonjski dar, ki ga prejmemo. Ravno v tem je največja skrivnost, da je popolnoma nezaslužen in zastonjski dar. Edini pogoje je, da ga sprejmemo.
V očenašu prosimo: “Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.” Potem pa pridemo k spovedi in se zavemo, da ne moremo odpustiti.
Odpuščanje je vedno Božje delo, ne naše. Prositi moramo za dar odpuščanja, in ko to prosimo, že vstopamo v odnos z bližnjim. S tem ko prosimo za odpuščanje, odpiramo srce in tako je srce odprto, da bo lahko sprejelo odpuščanje, drugače do te milosti ne more priti. Moliti za dar, za milost odpuščanja se mi zdi prava smer.
Intervju je bil v daljši obliki najprej objavljen v tedniku Družina.
