Oče Mike Schmitz že vrsto let, veliko pred začetkom podkastov Sveto pismo v letu dni in Katekizem v letu dni, s katerima je zaslovel po vsem svetu, pripravlja videoposnetke, ki nagovarjajo bistvo krščanstva v vsakomur razumljivem pogovornem tonu.
Njegova preudarna razmišljanja nam ustaljeno nudijo nove poglede, ki bogatijo naše razumevanje vere, obenem pa nam odpirajo miselne poti, ki jih nismo nikoli predvideli.
Za ponazoritev tega morda ni lepšega primera, kot je njegov video z naslovom Spoved je kraj zmage, objavljen na kanalu Ascension Presents na spletnem portalu YouTube leta 2020.
Vse v tem videoposnetku je čudovito: od katoliških premišljevanj, ki jih izraža oče Mike, do brezhibno osvetljene cerkve, v kateri stoji, in celo prefinjeno animiranih umetniških upodobitev, ki prepletajo celoten videoposnetek.
Omenjeni posnetek odgovarja na vprašanje: “O čem med vašo spovedjo premišljuje duhovnik”, toda oče Mike nam v samo osmih minutah ponudi še veliko več snovi za premišljevanje.
V svojo razlago namreč mimogrede vpleta lastne izkušnje, kar gledalca pritegne z osebno noto. Premišljevanje začne z zgodbo o pogovoru z žensko, ki mu je namignila, da mora biti duhovniku težko poslušati spovedi ter se ure in ure soočati z grehi svojih vernikov.
Oče Mike pa se s tem ne strinja in pojasnjuje, kako je spovednica zanj eden najbolj veselih, ponižnih in navdihujočih krajev. Kot je dejal, med spovedovanjem vidi tri stvari: prva je “neprecenljivo Božje usmiljenje v akciji”.
“Toliko je ljudi, ki gredo skozi celo življenje in se nikoli ne srečajo z resničnostjo Božje ljubezni, ki nam jo je podaril po križu. Pri spovedi pa vidim ljudi, ki so obupani in se znova poberejo, vidim ljudi, ki so ranjeni in ozdravijo, vidim ljudi, ki so izgubljeni in znova najdeni, in to imam priložnost videti vsak dan.“
Oče Mike nadaljuje, da so druga stvar, ki jo vidi, “ljudje, ki se trudijo”.
“Vsakokrat, ko nekdo stopi skozi vrata spovednice, mi je vseeno, ali je to njegova tretja spoved v tem tednu: vidim nekoga, ki ni obupal. To je tako spodbudno in navdihujoče. To ni kraj, ki bi odvračal, ki bi bil neuspešen. Greh je kraj neuspeha, toda če gremo k spovedi in rečemo: ne bom obupal nad Bogom, ki ne obupa nad menoj – potem je to kraj zmage in to imam priložnost videti vsak dan.“
Tu se na kratko dotakne vprašanja, ali si duhovnik sploh zapomni, kar je bilo izrečeno v spovednici. Oče Mike preprosto pravi: “V bistvu ne.” Kot pojasni, so grehi enakovredni smetem, duhovnika pa ponižno primerja z “Božjim smetarjem”.
Ob tem spomni, da smetarjev običajno ne vidimo prebirati smeti, kot bi bile nekaj zanimivega, temveč jih odvržejo v tovornjak in nadaljujejo delo. Nazadnje pridemo še do tretje stvari, ki jo oče Mike vidi, ko posluša spovedi: “Svoje srce.”
“Ne morem vam povedati, kako pogosto sem povsem ponižen, ko slišim nekoga, ki pride k spovedi in v svojem življenju prepozna nekaj, česar jaz v svojem nisem nikoli prepoznal, pa je tam. To je res neverjetno in ponižno izpraševanje vesti, saj razkriva moje srce. Razkriva srce duhovnika.“
Vsa ta neverjetna katoliška premišljevanja nas popeljejo le do približno polovice videoposnetka. V prepisu izrečenega je težko ujeti, zaradi česa je nagovor očeta Mika tako ganljiv, saj je sad njegove iskrene in pristne govorice ter njegovih navdušenih, razumljivih izrazov, ko raziskuje katoliško misel.
Vsakemu katoličanu priporočamo, naj si ogleda videoposnetke očeta Mika Schmitza, saj lahko zanetijo iskrico in vžgejo našo vero, da bo zagorela močneje kot kdajkoli prej.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
