Marjeta Potočnik je žena, mama, babica, sestra, prijateljica in še kar nekaj vlog bi lahko našteli. Najpomembnejše zanjo pa je, da je Božji otrok, poklicana v življenje, kar so ji posredovali njeni že pokojni starši. To zavest nosi v svojem srcu.
Dobri Bog ju je z možem blagoslovil s sedmimi čudovitimi otroki, enim angelčkom in sedaj tudi že šestimi vnučki, ki znajo lepo popestriti dan. Po poklicu je šivilja, vendar je po četrtem otroku ostala doma, da lahko skrbi za družino ter pomaga možu pri vodenju podjetja. Pri svojih 52 letih je Marjeta zelo aktivna.
Zelo rada ima šport, predvsem smučanje, hojo, kolesarjenje, tek in plavanje. Rada dela na vrtu in ureja cvetlične gredice. Z veseljem tudi kuha in peče za razširjeno družino. Iskreno se veseli časa, ki ga lahko preživi skupaj z družino in vnuki, saj so to zanjo najlepši trenutki. Najpomembneje pa ji je, da ohranja odnos z Bogom, ker iz tega odnosa izvira njena moč za vsakodnevne izzive družinskega življenja.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame bi bil idealen začetek dneva, da bi se zbudila sama, brez budilke, ker sem bolj večerni tip in zjutraj težko vstajam. Imam pa vseeno srečo, da me ne zbudi budilka, ampak veliko bolj srčno moj mož.
So mi pa najljubše sobote, kadar otroci nimajo nobenih obveznosti, da se z možem skupaj zbudiva, popijeva kavo in zmoliva za našo družino. Potem grem veliko bolj lahkotno v nov dan, z zavestjo, da nekdo bdi nad vsemi, ki jih imam rada.
2. Kaj si rečete, ko se zjutraj pogledate v ogledalo?
Ko se zjutraj pogledam v ogledalo, sem ponavadi kar utrujena in ne razmišljam prav veliko. Prosim pa Boga in Marijo za blagoslov v tem dnevu. Tudi z otroki zmolimo Sveti angel in za popotnico jih pokrižam.
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
V domačem okolju se oblečem tako, da mi je udobno pri delu. Pri vsakodnevnih vožnjah otrok na treninge in v glasbeno šolo se največkrat oblečem športno, ker velikokrat izkoristim tisti vmesni čas, ko jih čakam, za hojo ali tek. Drugače sem pa rada urejena in se tudi lepo oblečem priložnosti primerno. To je tudi del mojega poklica, ki me je vedno veselil.
Zelo redko oziroma res samo za izredne priložnosti pa uporabljam ličila. Zdi se mi prav, da se kot ženska uredim, ker to pozitivno vpliva tudi na moje počutje in samozavest. Ne pretiravam pa s kakšnimi znamkami oblačil. Pomembno je, da so mi všeč, so iz takšnega materiala, da ga lahko nosim, in se v njih dobro počutim.
4. Imate sedem otrok. Kaj vam pomeni materinstvo in kako gledate nanj? Česa so vas naučili otroci? Katero obdobje v življenju otrok se vam zdi najbolj polno izzivov?
Res je, imava sedem otrok in enega angelčka. Materinstvo je zame nekaj najlepšega, kar mi je podaril Bog. Ko ti v naročje položijo malo, čudovito nebogljeno bitje, je to trenutek sreče in hvaležnosti. Je pa to tudi velika odgovornost, kajti otroci so nam podarjeni za določeno obdobje.
Naša naloga je, da jih imamo radi, jih čim bolj sprejemamo takšne, kot so, jim pomagamo pri njihovem odraščanju, pokažemo vero s svojim zgledom in jih dobro opremimo za samostojno življenje.
Otroci so me naučili nesebičnosti, potrpežljivosti, odrekanja, sprejemanja drugačnosti in vesele sproščenosti. Vse to nam gre lažje od rok, ker Bog polaga v naša srca toliko nesebične ljubezni do otrok.
Obdobje pubertete je absolutno najbolj pestro in naporno obdobje. Postavljanje mej in poslušanje, kako mi starši tega ne razumemo, da je danes vse drugače, je dnevna stalnica. Ne smeš si jemati preveč k srcu vseh njihovih besed, moraš biti vztrajen pri svojih načelih in včasih kakšen dogodek obrniti na humor, ker tako dobro razbiješ slabo razpoloženje.
Tudi za najstnike je to težko obdobje in pričakovanja družbe je težko dosegati. Zdi se mi pa tudi pomembno, da v določenih ne tako pomembnih zadevah tudi mi popustimo in da ujamemo trenutke, ko so oni pripravljeni kaj povedati o svojem doživljanju. Včasih mi gre to bolje, včasih pa slabše. Pomembno je, da tudi jaz znam pristopiti do otroka in se mu opravičiti.
5. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Z možem imava naporen tempo in to se večkrat pozna tudi v najinem odnosu. Midva nisva imela nobene babice ali koga drugega, da bi mu lahko pustila otroke. Ampak tudi ko nama ni šlo najbolje, sva vedno znova po Božji previdnosti našla skupen jezik in vztrajala v najini zakonski obljubi.
Sedaj si tudi že lahko vzameva malo več časa, da skupaj kaj počneva v naravi ali pa preprosto spijeva kavo na naši terasi in se pogovarjava.
6. V veliki družini se najbrž redko zgodi, da bi šlo ves dan vse kot po maslu. Kako se soočate z nepredvidenimi ali težjimi situacijami?
V naši družini je kar pestro. Otroci so mavričnih značajev, še vedno nas je kar nekaj v hiši, kajti v pritličju živi hčerka z družino, s tremi živahnimi prisrčnimi fanti. Sem tudi človek, ki si stvari vzamem k srcu in sem kar obremenjena s hitrimi spremembami.
Ampak z leti sem se bolj umirila, saj sem veliko delala na sebi in moj vodnik je Sveti Duh, ki ga vsak dan prosim, da mi pomaga v dnevnih izzivih. Drugače pa življenje ni vlak, ki bi vozil po ustaljenih tirih, ampak je čolnič, ki ga krmari Bog, če mu to dopustimo.
7. Ali ste se kot mama sedmih otrok kdaj soočali z neodobravanjem okolice? Kako okolica sprejema veliko družino?
Kot mama sedmih otrok sem doživela različne odzive, od neodobravanja pa tudi do pretiravanja, kako je to super.
Sem mnenja, da se vsak par sam odloča, koliko otrok bo imel oziroma koliko mu jih bo dano imeti. Otroci naj bodo sad ljubezni. Največ neodobravanja sem doživela v ljubljanski porodnišnici, ker sem zaradi zadnjih dveh rizičnih nosečnosti del časa preživela tam. Moj odgovor na njihovo vprašanje, zakaj toliko otrok, je bil: “Midva z možem imava rada življenje in otroke.” Ljubezen je najmočnejše orožje.
K sreči pa živimo v okolju, kjer je veliko številčnih družin in mi nismo nobena izjema. Selška in Poljanska dolina sta zelo naklonjeni življenju v številčnejših družinah.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
To so seveda svetopisemski izreki. Najpogostejši so: “Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.”; “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.”; “Zaupaj v Gospoda, svojega Boga.”
Vera in življenje po evangeliju in iskanje Božje volje je vodilo v mojem življenju, res pa včasih malo zaidem, ampak se vedno znava vračam.
9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno se napolnim z vsakodnevno molitvijo, branjem duhovnih vsebin, obiskom svete maše, spovedjo in molitvijo pred najsvetejšim. V Selcih imamo to srečo, da imamo vsak prvi petek celonočno češčenje svetega Rešnjega Telesa. Včasih pa se je dobro pogovarjati duhovne vsebine tudi s prijatelji, ker tako drug drugega spodbujamo k dobremu.
10. Biti ženska je lepo, ker …
Biti ženska je lepo, ker me je takšno poklical v življenje Bog. Lepo je, ker sem lahko mama in žena. Ker s svojo žensko karizmo in čutnostjo lahko ponudim svetu oziroma bližnjim svojo pomoč, razumevanje in ljubezen. Veselje je v darovanju, v tem, da bližnjemu podarjaš kaj dobrega in lepega, lahko samo prijazen nasmeh ali pozdrav.
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
