Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 8. decembra |
Brezmadežno spočetje Device Marije
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Moža so že večkrat vprašali, ali ima vse otroke z isto ženo”

Fotografija je last Anje Ščuka.

Tina Martinec Selan - objavljeno 18/10/21

Anja Ščuka o veselju, radosti in izzivih družine z osmimi otroki

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Tomaž in Anja sta poročena 17 let. Imata kar osem otrok: Aljaž (16), Gašper (14), Jakob (13), Žiga (11), Matic (9), Maja (6), Julija (4), Lucija (1). Zelo zanimivo je, da se jima je najprej rodilo pet fantov, nato so se jim pridružile še tri punčke.

Imajo veliko zanimanj in hobijev, radi kolesarijo, grejo na kakšen hrib, letos pa so odkrili odbojko na domačem dvorišču. Ker živijo blizu živalskega vrta, imajo letne karte in ga redno obiskujejo. Počitnice preživljajo zelo aktivno, hodijo na izlete …

Njihovi fantje imajo vsi talent za risanje, zato zelo radi rišejo in ustvarjajo tudi na druge načine, npr. vsakodnevno se igrajo z lego kockami, ki jih obožujejo. Gašper je za raziskovalno nalogo zgradil pravcati duplikat ljubljanskega Nebotičnika in njegovo gradnjo tudi posnel.

Radi snemajo tudi kratke filmčke, kako sestavljajo komplete Lego kock, v slogu “stop motion”.

1. Po katerih načelih vzgajata svoje otroke?
Otroke učiva, da je Bog tisti, ki nam je dal življenje in ki skrbi za nas. On je tisti, ki nas ima edini brezpogojno rad. Otrokom večkrat poveva tudi, da Bog skrbi za našo družino, da nam nič ne manjka.

V vseh teh letih imava izkušnjo, da nama Bog res stoji ob strani. Pa naj bo to nakup hiše ali samo organizacija vsakdana.

Otroke učiva, da niso sami na svetu. Da je treba stvari deliti, si pomagati. V naši družini ne moremo biti individualisti. Z vsakim dejanjem lahko nekoga prizadenemo, zato je potrebno dobro premisliti, preden kaj rečemo ali naredimo.

Naša hiša ni “mama hotel”. Vsi sodelujemo pri hišnih opravilih. Na hladilniku imamo seznam zadolžitev, ki jih tedensko menjamo. Vsak od otrok je zadolžen za svoje opravilo: sesanje stopnic, pometanje, zlaganje posode v pomivalni stroj, pospravljanje mize, urejanje predsobe …

2. Kaj so, po vajino, izzivi velike družine? Kako se kažejo v vaši družini?
Izzivov je veliko. Že sama koordinacija vseh obveznosti, dejavnosti, opravil je cela umetnost. Pozna pa se, da so otroci že večji. Starejši fantje hodijo na svoje dejavnosti sami, pridejo peš iz šole, so nasploh bolj samostojni.

Nekateri otroci potrebujejo pri šolskem delu več pomoči in kontrole, zato oba sodelujeva, da si en vzame čas za mlajše otroke (deklice), jih kam odpelje, drugi pa se posveti šolarjem.

Poseben izziv je, ko gremo na izlet, počitnice. Otroci so stari od 1 do 16 let in težko je zadovoljiti željam vseh otrok. Razlika med malčki in najstniki je velika. Prilagajati se moramo mlajšim, recimo ko gremo na pohod, se vozimo s kolesom. Tudi pri teh aktivnostih rada prakticirava, da se razdelimo.

Običajno gre Tomaž z večjimi otroki, jaz pa vzamem deklice in gremo po svoje, z lažjim tempom. V času pred korono so fantje šli celo taborit in so imeli prav prijetno izkušnjo “moških počitnic”. Punce pa smo jih tudi šle za en dan obiskat v kamp.

Zadnje čase je izziv tudi, kako nahraniti toliko lačnih ust. Pozna se, da so štirje fantje že najstniki, peti pa ni prav nič manj lačen. Stalno nekdo brska po kuhinji in išče, kaj bi jedel. Lahko je to samo pol ure po kosilu. Pred kratkim sva spet kupila nekaj večjih loncev, ker smo jih nekaj “prerasli”.

Super je, ker oba rada kuhava. Tukaj se dopolnjujeva, ker Tomaž rad pripravlja meso, glavne jedi, kuha marmelade, preizkuša kaj novega … Jaz pa pečem odlične sladice in torte, ki jih pri toliko rojstnih dnevih res ne manjka.

3. Ali sta tudi sama iz velikih družin? Sta imela že kot mlad par vizijo velike družine ali odprtost prihaja sproti?
Jaz prihajam iz družine s petimi otroki. Pred poroko sem živela na kmetiji, kjer nikoli ni manjkalo dela. Tomaž pa je pravzaprav odraščal kot edinec, saj ima 17 let starejšo sestro, ki se je poročila in odšla od doma, ko je imel le šest let. Odraščal je v mestu. Po poroki sva se preselila v stanovanje v Ljubljani.

Za otroke sva se odločala sproti, za vsakega posebej. Nikoli nisva planirala, koliko otrok bova imela. Jaz sem si predstavljala, da bi imela več otrok, ampak o številki osem pa res nisem razmišljala. Imeti otroke je dar in zavedava se, da se sama ne bi odločila za tako veliko družino.

Odprtost za življenje je prihajala sproti, prek molitve, zaupanja in vere. Vedno znova sva videla, da nama Bog stoji ob strani, da nama je lepo in sva zadovoljna kljub obilici dela in skrbi, ki jih imava z otroki.

4. Anja, videti ste kot mladenka, ki je ravnokar stopila s predavanja na faksu, ne pakot mama osmih otrok. Kaj je vaša skrivnost? Kako si mama velike družine “izbori” svoj prostor in čas?
Hvala za kompliment. Ljudje se velikokrat čudijo, da sem rodila osem otrok. Pred kratkim me je nekdo na pragu hiše vprašal, ali imam starše doma. Zdelo se mi je zabavno. Mislim, da se za svoj videz lahko zahvalim genom mojih staršev ali morda starih staršev.

Moja teža je skoraj enaka kot preden sem prvič rodila. Zagotovo k temu pripomore tudi naš aktiven način življenja, stalno je neka akcija. Otroci so neprestano v gibanju in jaz z njimi.

Seveda si tudi jaz vzamem kdaj čas zase. Veliko mi pomeni klepet s prijateljico ob kavi, skupen sprehod z vozički. Včasih gremo kolegice zvečer v mesto. Seveda pa mi veliko pomeni, če greva lahko skupaj s Tomažem na večerjo, da se v miru pogovoriva in malo odklopiva.

Zelo uživam tudi, če se lahko posvetim mojim hobijem: vrtnarjenje, šivanje, peka peciv … Žal je bilo v tem korona času bolj malo časa zame. Otroci so bili veliko doma, imela sem dojenčka, ki je zahteval večino mojega časa. Zdaj se počasi umirja vse skupaj in upam, da bom imela več časa za aktivnosti, ki me veselijo.

5. Kako ohranjata povezanost med seboj kot mož in žena?
Čas za naju je vsak večer, ko grejo otroci spat. Takrat se lahko v miru pogovoriva o vsem, kar se čez dan nisva mogla. Tak pogovor je zelo pomemben, saj si podeliva najine skrbi, razmišljanja, načrte.

Skupaj si večkrat pogledava kak film. Razvajava se tudi tako, da si narediva pozno večerjo. Občasno greva tudi ven na večerjo ali kosilo in na sprehod po mestu.

Vsako jutro pričneva s hvalnicami, kjer se zahvaliva Bogu za vse, kar nama je že dal, in ga prosiva za nov dan, da naju spremlja, da varuje otroke. Pri skupni jutranji molitvi je vključen tudi “poljub miru”, s pomočjo katerega si odpustiva, če imava kako zamero ali sodbo drug do drugega.

6. Ali imate kakšne negativne izkušnje z ljudmi, sorodniki, prijatelji, okolico na splošno zaradi tega, ker ste tako številni? Vas kdaj čudno gledajo, komentirajo ipd.?
Lahko rečem, da nimava dosti negativnih izkušenj. Več imava pozitivnih. Ljudje nama čestitajo in nas občudujejo. Pred kratkim, ko smo bili na počitnicah, je prišla do naju gospa in rekla, kako sva “skulirana” starša, da onadva komaj tri obvladata, midva pa celo četico. Včasih imam samo tri ali štiri otroke na sprehodu, pa me vprašajo, ali so vsi moji. Moža so že večkrat vprašali, ali ima vse otroke z eno ženo.

Ko sva povedala, da pričakujeva sedmega otroka, so bili nekateri presenečeni. Mislili so, da imava toliko otrok, ker si želiva deklico. In ko je bila šesti otrok deklica, so bili prepričani, da sva zdaj končala z otroki. Ampak sva jih presenetila s sedmim in osmim otrokom.

Imeli pa smo pred leti slabo izkušnjo s sosedi, ko smo živeli v večstanovanjski hiši. Takrat sva res trpela, ker sva na vsakem koraku poslušala, kako smo glasni, neznosni, da so otroci slabo vzgojeni …

Zdaj smo že skoraj sedem let v hiši in z vsemi sosedi se odlično razumemo, kljub temu da nas je še več in smo še bolj glasni. Res nas lepo sprejemajo in otroci se na ulici radi med seboj skupaj zaigrajo, mamice pa spijemo kavico.

7. Kaj si za svojo družino želita v prihodnje?
Rada bi, da bi ostali povezani, da bi znali prisluhniti drug drugemu, si odpustiti, ko je potrebno, si pomagati.

Želiva si, da bi otroci v življenju sledili vrednotam, ki jim jih predajava. Da se ne bi oddaljili od Boga in bi iskali v življenju božjo voljo. Da bi ostali povezani med seboj. Seveda pa je najina velika želja za otroke tudi, da uspešno končajo šole in sledijo svojim sanjam, da odkrijejo, kaj jih zares veseli.

Tags:
družinaintervjuzakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.