Gašper Okorn je pred kratkim srečal abrahama, a deluje bolj energičen, poln motivacije in načrtov kot marsikdo, ki je precej mlajši. Z ženo sta par že 28 let, imata dva otroka. Družina je ob koncih tedna skupaj bolj malo, saj si je Gašper izbral specifičen poklic košarkarskega trenerja. Trenutno vodi novomeško Krko, s katero se je zavihtel v prvo regionalno ligo ABA, v minulih letih je osvajal naslove prvaka v Sloveniji, na Hrvaškem in Madžarskem.
Kako nadoknadijo skupni čas, zakaj je kavo kdaj dobro piti tudi sam, kaj mu gre najbolj na živce v slovenski družbi in kako obvlada sestavljanje omar, med drugim razkriva v rubriki Moške skrivnosti.
Služba, žena, otroka, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Kot trener imam precej nenavaden urnik. Ob koncih tedna sem veliko odsoten. Družina se mora tedaj prilagajati. Poleti sem prost, to je plus. Včasih je prost dan tudi med tednom, ko pa se jaz prilagajam. Vsekakor pa utegne biti takšen urnik kdaj problem. Rojstni dnevi, pikniki, prazniki, zimske in krompirjeve počitnice … Tedaj nisem prost.
Po drugi strani je pa prednost, da lahko delam v Sloveniji. Ni ravno prav veliko klubov, ki bi zadovoljili moje ambicije, jaz pa bi bil lahko tam skupaj z družino. Trenutno se je situacija sestavila tako, kar je velik plus.
Že večkrat ste izpostavili, da ste dali prednost družini pred kariero. Verjetno to pomeni, da bi lahko sprejeli tudi kako boljšo, donosnejšo ponudbo katerega od klubov, a ste jo zavrnili?
Da, imel sem ponudbe, ki se jim je bilo, če sem odkrit, težko odreči. Na primer iz Nemčije in Italije. V tem primeru odideš v tujino, domov pa prideš dvakrat na leto. Lahko se kaj v družini podre, morda družina obiskuje tebe. Pri nas ne pride v poštev, da bi žena pustila službo. Krivično bi bilo, da bi vso družino vezal izključno nase.
Postali bi nomadi, selili bi se iz sezone v sezono. No, morda bi kje ostali dve leti ali tri. Žena in otroka bi potegnili kratko, ni slovenske šole, ni stalnega doma. V zadnjih desetih letih večinoma iščem poklicne rešitve tako, da ostanemo skupaj. Lahko bi v tujino odšel sam. Bi se bilo vredno kockati? Pri dveh otrocih, ki sta končala tretji in četrti razred? Mislim, da sem se odločil prav. Morda pa pozneje pride kak poklicni izziv, ki me bo pritegnil.
Kako razvajate svojo ženo?
Poskušam jo poslušati in tudi slišati. Vesel sem, da imava takšen odnos, veva, kaj je bolj in manj pomembno. Ko imam prosti čas, sem se pripravljen prilagoditi in izpolniti tudi kakšne želje, ki morda meni niso prav pogodu. Recimo grem na izlet, čeprav bi bil raje doma. Na koncu sem tudi sam zadovoljen.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Vsekakor potrjujem, da ženska podpira vsaj tri vogale v hiši. 🙂 Da so vsi moški copate, ne drži. Za tehnične stvari sem popolni antitalent. Zamenjam žarnico, to že, vsaka druga tehnična stvar pa me spravi povsem ob živce in v stres. Sestaviti sam malo večjo omaro iz Ikee pomeni tragedijo v družini. (smeh) Za to sem povsem netalentiran.
Ampak v Sloveniji tako ali tako vsi mislimo, da znamo vse. Če si strokovnjak za nekaj, kje piše, da znaš tudi pet drugih stvari? Mi pa solimo pamet ljudem, ki so strokovnjaki na nekih področjih. To je ena od reči, ki me motijo. Jaz odkrito povem, da marsičesa ne znam.
Gašper Okorn svoje delo opravlja z veliko strasti in energije:
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Neverjetno sem vesel in hvaležen, da je moj nekdanji konjiček, košarka, postal moj kruh. Spremljam večino drugih športov. Nisem pa zagrizen tekač, kolesar. Rad imam potovanja, ki dajejo širino. Rad preberem dobro knjigo in si ogledam kvaliteten film.
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?”
Daje mi energijo, navdih. Tudi ko imam slabše dneve ali položaje, mi starševstvo daje drugačen pogled na svet. Ko vidim svoja zdrava, vesela in zadovoljna otroka, spoznam, da so številni problemi, s katerimi se ljudje ukvarjamo, obremenjujemo, nepomembni. Obstajajo resne težave, ki jih nekateri drugi imajo, ti jih pa nimaš. To te vrne na prvo pot. Določeni zemeljski, posvetni problemi, so povsem marginalni, z njimi le izgubljaš energijo. Starševstvo zame nikakor ni muka ali breme.
Za klene fante in gospode
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Komunikacija je porazna. Tu ne mislim le na telefone, ampak komunikacijo s sočlovekom, tudi najbližjim, na bombardiranje z informacijami, pomanjkljivo ustvarjanje lastnega mnenja, preverjanje informacij in tez, ki so nam servirane.
Kot drugo bi izpostavil spoštovanje bližnjih ali drugače mislečih. To je na najnižji mogoči točki. Vsak bi moral stopiti korak nazaj in bi bilo takoj bolje.
Moti me tempo življenja, ki nam je vsiljen. Ukvarjanje z nepomembnimi stvarmi nam požre ogromno časa in energije. Ko te bodo položili v jamo, te stvari ne bodo vredne nič. Govorim na primer o materialnih stvareh in rečeh, ki so povezane z egom. Obnašamo se kot buldožerji, kot da smo središče sveta. V zadnjih 10 letih se je to začelo stopnjevati na neverjetne razsežnosti.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Ob 50-letnici, ki me je “doletela” pred meseci, nisem delal nikakršnih posebnih obračunov življenja. Delam jih sproti. Praznoval sem jo v obdobju, s katerim sem več kot zadovoljen. V zadnjih desetih letih je moja tako službena kot družinska slika zelo pozitivna. Menim, da sem na pravi poti.
Točno pred 20 leti pa sem naletel na točko, ko sem se moral odločiti, kako resno se bom ukvarjal s košarko. Deloval sem v Medvodah, na pol amatersko. Leta 2003 pa sem prišel k Olimpiji za pomočnika. Priložnost sem zgrabil z obema rokama. V teh 20 letih so bili vzponi in padci, ampak zadržal sem vsaj neko srednjo raven v evropskih razmerah. Mislim, da sem se takrat odločil prav.
Čeprav ste tedaj delali bolj za žepnino …
Drži, ampak treba je bilo bodisi zgrabiti delo na vso moč ali se umakniti iz košarke. Še eno križišče se je zgodilo leta 2010, ko sem se moral odločiti, ali dajem popolno prednost košarki, ostalo pa potisnem na stran. Da bi sprejemal delo, ne glede na to, ali bo družina z mano. Po dobri sezoni na Poljskem, ko sem imel mamljive ponudbe, sem leto dni pavziral, nato pa začel praktično od začetka in se vrnil v Ljubljano k Slovanu. Doma sem si ustvaril družino. Ni se bilo enostavno vračati na stopnice, kjer sem prej že bil.
Menim, da sedenja na dveh stolih ni. Nekaj se odločiš in pri tistem je treba vztrajati. Priložnost pri Olimpiji leta 2016 mi je odprla novo pot, ki sem se je spet lotil z vso vnemo.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Nisem strašen hribolazec. Rad pa hodim peš, tudi na daljše sprehode. Zelo veliko razmišljam o sebi, ko sem sam vozim z avtom. Imam pravilo, da na cilj nikoli ne prispem prepozno. Zato grem od doma raje 20 minut ali pol ure prej, tako da se mi nikoli ne mudi. Vožnja je užitek, ne pretiravam s hitrostjo.
Poslušam radio, delam obračune sam s sabo. Zdaj na primer na relaciji med Ljubljano in Novim mestom. Prihajam do idej, sam sebe pomirjam, predelujem stresne situacije. Enkrat na dan tudi gotovo pijem kavo sam. Tudi poldrugo uro lahko sedim.
Pred leti sem vas opazil pri maši v frančiškanski cerkvi nedaleč od vašega doma.
Katoličan sem, hodil sem k verouku, imam vse zakramente. Nisem pretirano goreč vernik, imam pa odnos do vere. Ta ni nič napačnega, če jo jemlješ na pravi način. Vsakemu pa dopuščam izbiro, vsak se odloča sam. Tudi o Cerkvi kot inštituciji ima vsakdo svoje mišljenje. Drži, občasno obiščem cerkev, kjer se lahko umirim, najraje pa grem k frančiškanom.
