To je zgodba Nine Wabra Jakič, ki je pri 32 letih doživela hudo prometno nesrečo, zaradi katere je končala na invalidskem vozičku. Kljub številnim izzivom in spopadom z rakom je ohranila moč in optimizem.
Z možem Galom, ki je tudi na invalidskem vozičku, sta se spoznala na rehabilitaciji. Skupaj imata osemletnega sina Lea.
Če začneva v obdobju pred nesrečo. S čim ste se ukvarjali?
Odlično sem se znašla v povezovanju in organizaciji dogodkov. Redno sem delala kot voditeljica jutranjega programa na Radiu Ekspres. Nekaj dogodkov sem sicer odvodila tudi še po nesreči. Še vedno bi to počela, saj pogrešam mikrofon. Ko te enkrat zasvoji, te ne izpusti. Po malem se igram z idejo, da bi mogoče poskusila s svojo radijsko oddajo ali podkastom.
Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Vračala sem se v Maribor in zgodila se je prometna nesreča, kjer sem ‘odletela’ z avtoceste. Kaj se je dogajalo v tistih trenutkih, sicer ne vem, ker se ne spomnim. Nesreča mi je spomin izbrisala.
Katere so bile prve misli, ko ste se prebudili v bolnišnici?
Takrat so me v bolnišnici skušali držati v umetni komi, ampak sem se zbujala. Niso mi mogli več povečevati doze zdravil, ki te držijo v umetni komi, ker bi bilo lahko potem že nevarno, saj sem dobivala dozo za 120 kilogramov težkega moškega.
Nekaj časa sem se šalila, da bom tako kot Kristus pri 33 letih vstala.
Odločila sem se, da ne bom spala, ampak se bom zbudila. Po treh dneh sem se nato začela postopoma prebujati. Bila sem polna protibolečinskih tablet in pomirjeval. Ves čas sem nihala med nezavestnim in zavestnim stanjem.
Zaradi počasnega procesiranja ni bilo šoka, groznega strahu in soočenja.
Na to obdobje imam pravzaprav čudne spomine. Kot bi sanjala en “golaž” sanj, vsega po malo. Nisem ravno vedela, kaj je resnično in kaj ne. Imela sem nenavadne blodnje. Počasi sem se vračala v realnost in dobivala koščke informacij. Pravzaprav ni nikoli prišlo do trenutka, ko bi mi rekli, da nikoli več ne bom hodila.
Spomnim se trenutka, ko mi je oče na papir napisal črke, ker jaz nisem mogla govoriti, saj sem takrat imela v ustih še tubus. S prstom sem mu pokazala na primer na noge in mu črkovala. Vem, da mi je takrat rekel, da “nič ni za večno”. Tako sem dojela, da najbrž noge ne delajo. Skozi taka vprašanja in odgovore sem si sestavila sliko.
Nisem priletela z glavo v beton, ampak sem imela padalo in pristala v novo realnost na mehak in postopen način.
Kako je invalidnost vplivala na vašo poklicno pot in kako ste se prilagodili?
Sprememba je bila izjemno hitra. Kot radijski moderator nisem več mogla nadaljevati, saj je bilo potrebno združiti vlogo voditelja in tehničnega delavca v isti osebi. To bi pomenilo več mešalnih miz, kar z mojimi rokami, ki niso funkcionalne, ni več šlo. Na Soči sem tako prestala tudi neko poklicno rehabilitacijo.
Prepričevali so me, naj si vsaj tri leta vzamem prosto, ampak ko sem si poskušala predstavljati, kako bo, ko bom iz tega varnega okolja prišla v okolje, kjer sem prej živela, bi bilo še težje. To se mi je zdela odlična motivacija in nekaj, kar sem potrebovala.
Človek v takšnih trenutkih potrebuje občutek, da je koristen.
Med rehabilitacijo sem opravila razgovor za novo službo in bila sprejeta. Tam sem še danes. Ukvarjam pa se z odnosi z mediji, kar je bil nekako moj del zaposlitve že prej.
Na invalidskem vozičku je tudi vaš mož. Je tako že od rojstva?
Star je bil 13 let, ko je šel spat in se je zbudil hrom. Ponoči je doživel infarkt hrbtenjače. Strdek je pripotoval v hrbtenjačo in ker ni bilo pritoka krvi, so celice začele odmirati. Invalidski staž ima dlje od mene, kar mi je v resnici zelo pomagalo pri mojem soočanju z vsem tem. V moje življenje se je “pripeljal” manj kot eno leto po tem, ko sem se ponesrečila.
Kje sta se spoznala?
Pred Sočo. Bila sem na terapijah. Takrat sem še kadila in prišla sem ven na cigareto. Ker je zelo pihalo, je nisem mogla prižgati. On mi je pomagal. Ugotovila sem, da kajenje povezuje, ampak to zdaj ni reklama. 🙂 Takrat sem to obrnila na hec, bila je luštna situacija, skoraj že malo filmska.
Kako je bilo nato videti skupno življenje? Predstavljam si, da je bilo veliko prilagajanja in umikanja …
Še danes, po 12 letih se hecava, da igrava tetris. Najino stanovanje ima 55 kvadratov, kar v končni fazi ni tako malo, ampak če sta dva vozička, pa hitro zmanjka prostora.
Življenje v vozičku s seboj prinese cel kup pripomočkov, prilagoditev, ki zavzemajo dodaten prostor. Stanovanje sem prilagodila invalidnosti, še preden je Gal prišel živet k meni.
Včasih malo pleševa tango in se umikava drug drugemu, ko se je treba premakniti. Med kolesi pa nama šviga še kuža.
Kaj pa najraje počneta skupaj?
Midva sva postala izredno zapečkarska. Gal je sicer že celo življenje tak, jaz sem bila pred otrokom zelo navdušena “žurerka”. Gal je najsrečnejši človek na svetu, da me je to minilo in da lahko skupaj počneva bolj take “penzionistične” stvari. Ko imava čas zase, rada gledava serije in si naročiva dobro hrano.
Življenje na vozičku si želiva čim bolj začiniti.
Rada pa tudi potujeva. Obožujeva roadtripe. Največ časa pa posvečava najinemu osemletnemu fantku. Veliko aktivnosti je seveda vezanih in prilagojenih temu. Rada pa ušpičiva tudi kakšno adrenalinsko stvar. Gal je na primer že letel avion, jaz pa sem skočila s padalom. Zdaj me čaka še polet z jadralnim padalom.
Življenje na vozičku je skregano s spontanostjo, zahteva veliko priprav in organizacije.
Taki trenutki nama prinesejo občutek, da na platno lahko vržeš katerokoli barvo in da ni treba vedno znotraj risati črt.
Po nesreči vas je doletel še rak. Od kod ste črpali moč, da ste bili sposobni iti še enkrat v boj in se spopasti z boleznijo?
Ko sem zbolela prvič, ni bilo tako grozno. Pred tem je moja mama raka prebolela dvakrat. Stvar mi je bila zelo blizu. Videla sem, da pač gre. Takrat še nisem imela sinčka, zato je bilo s tega vidika lažje. Na začetku je seveda šok, potem pa sem se osredotočila na to, da grem iz dneva v dan in delam kljukice. Nisem razmišljala o tem, kako sem bom počutila. Potem vidiš, da je veliko kljukic že za tabo in to ti da zagon.
Drugič pa je bila zgodba drugačna. Ko se rak ponovi, doda težo bolezni, ker vidiš, da nisi “preborbal”, ampak da se bolezen lahko vrne. Tukaj ni bila zmaga, ampak samo zmaga bitke, ne veš pa, koliko bitk še pride.
Najtežje pa je bilo, ker sem imela že otroka. Takrat me je bilo prvič v življenju strah. Soočila sem se z opcijo, da mi mogoče ne bo uspelo in kaj bo to pomenilo za Lea. Ni me bilo strah, da bom umrla, saj je smrt točka, ki vse čaka, ampak kaj bo z mojim malim fantkom in kakšne posledice mu bo pustilo, če mi ne uspe.
Zdaj sem se pa odločila, da je to to. To je bila dobljena vojna, ne samo bitka. Zdaj se vidim tudi daleč v prihodnosti.
Lahko bi rekli, da je bila zanositev kljub vsem oviram čudežna. So vam po nesreči rekli, da ne boste mogli imeti otrok?
Pred prvo kemoterapijo se spomnim, da so me vprašali, ali sem dala zamrzniti jajčeca. Bila sem šokirana, saj sem takrat prvič izvedela, da bi bilo to treba narediti. Svet se mi je v tistem trenutku malo zamajal, saj tega nisem vedela in naredila. Dejansko je obstajala možnost, da ne bom mogla imeti otrok. Gal je že več kot pol življenja sedel v vozičku, kar pa tudi vpliva na plodnost.
V rokah nisva imela najboljših kart.
Nato sva se začela dogovarjati z ginekologom, da bi šla skozi umetno oploditev. V tem procesu, ko smo delali raznorazne preiskave, se je izkazalo, da je ena mala pikica že vidna v maternici. Res se je zgodil velik čudež. Vsi smo gledali v ultrazvok in se čudili. Počutila sem se, kot bi zadela na loteriji.
Bila sem tako srečna, po drugi strani pa me je bilo strah, da bi šlo kaj narobe. Ko so najbolj ranljivi meseci šli mimo, pa sem začela uživati. To je bila najlepša izkušnja v mojem življenju in to bi še desetkrat ponovila, če bi šlo.
Kako na vaju z možem gleda sin Leo?
Zelo nama pomaga. Leo itak ne pozna druge možnosti. Najbrž si sploh ne predstavlja, kako bi bilo drugače. To je njegova realnost in druge niti ne pozna. V marsikaterem pogledu je veliko bolj samostojen. Pri marsičem mu nisva mogla odnašati riti. To je po eni strani zelo dobro, ker bo v življenju marsikaj znal in že zna narediti sam.
Na Facebooku sem zasledila ogromno objav s pripisom moje življenje je dobro … Zakaj bi rekli, da je vaše življenje dobro?
Ker je. Ker je zelo lepo in me je pripeljalo do točke, kjer sem z njim končno zadovoljna. Če pogledam nazaj, vse tisto, za kar sem živela in kako sem živela pred nesrečo in obema boleznima, ni imelo nobene vrednosti. Gnala sem se za površinskimi in materialnimi stvarmi.
Kaj vas navdušuje za prihodnost in kakšne načrte imate?
Živela sem za to, da bodo ljudje z mano zadovoljni, da bom uspešna v družbi, da bom lepa, da bom popolna. To je bila obremenitev na obremenitev za popolnoma napačne cilje. Šele po tem, ko me je življenje prisililo, da sem se ustavila, sem se bila prvič prisiljena v miru zazreti vase in videti, da si sploh nisem všeč in da nočem tako živeti.
Z navdušenjem čakam, da vidim, v kakšnega odraslega moškega se bo razvil Leo. Občutek imam, da bo dober. Želim si, da bo srečen in delal tisto, kar ga bo veselilo. Težje obdobje kot zadnja bolezen je bilo obdobje po bolezni, ko iz dveh let borbe za življenje ne znaš več živeti brez tega.
Prišla sem do točke, da sem se začela vklapljati nazaj v življenje. Začela sem hoditi k pevskemu zboru in opravila sem tečaj kreativnega pisanja. Ne bom samo žena in mamica ter nekdo, ki se bori za življenje, ampak bom začela živeti naprej.
Včasih sem veliko pisala, ampak sem to malo opustila. Dolgo si že želim napisati kakšno otroško knjigo.
Kateri so vaši ključni nauki za druge ljudi s podobnimi izzivi?
Ko mi je bilo najtežje, sem si ponavljala stavek tudi to bo minilo, ker vedno mine. Vedno pridejo boljši trenutki. Tudi takrat, ko se ti zdi, da je najbolj grozno, je treba zaupati življenju, ker ti vedno prinese rešitev. Včasih pa moramo spustiti tudi kontrolo, ker bolj, kot mislimo, da jo imamo, je nimamo.
Za konec pa … Se vam zdi, da zdaj živite lepše kot pa pred nesrečo?
Definitivno živim lepše in se tega zavedam.
