Mel Kovic prihaja iz župnije Miren pri Novi Gorici, iz Škofije Koper. Obiskoval je srednjo Biotehniško šolo v Šempetru pri Gorici, smer naravovarstveni tehnik. Po štiriletni šoli se je danes 24-letni Mel vpisal na teološko fakulteto in vstopil v ljubljansko semenišče.
V prostem času rad gleda filme iz 90. let, bere knjige, posluša klasično glasbo in vrtnari.
Nam lahko opišete, kako poteka vaš dan?
Vstajam prezgodaj, okoli pol sedmih. Prve besede, ki jih vsako jutro izgovorim, so tiste v kapeli: “Gospod, odpri moje ustnice, da bom oznanjal tvojo slavo.”
Sledi jutranja molitev, po kateri imamo v semenišču zajtrk skupaj s še 16 bogoslovci iz vseh slovenskih škofij. Potem se odpravim na fakulteto. V tem semestru sem imel nekoliko manj predavanj, saj sem jih veliko opravil vnaprej, da sem se lahko v miru posvetil magistrski nalogi. Okoli enih popoldne imamo molitev in kosilo. V popoldanskem času sledita delo za faks in nedvomno tudi prosti čas, ki ga radi izkoristimo za sprehode in kavico v mestu.
Zvečer se spet zberemo pri skupni molitvi in večerji. V večernih urah imamo pogosto tudi različne dejavnosti, kot so duhovni nagovori, semeniške ure, pevske vaje in kulturni večeri. Ob nedeljah obiskujemo slovenske župnije, ministriramo v ljubljanski stolnici in gremo na kakšen izlet. Enkrat na mesec pa imamo tudi prosto nedeljo, ki jo preživimo po svoje.
Kako in kdaj ste začutili, da vas Bog kliče v svoj vinograd, kot radi rečemo duhovnim poklicem?
Božji klic sem prejel že ob koncu osnovne šole. Potem sem se tega dve leti kar pošteno otepal. Spraševal sem se, ali bom sposoben celo življenje živeti v celibatu in ali sem sposoben stopiti na to pot. V drugem letniku srednje šole, ko smo imeli češčenje Najsvetejšega v župniji, sem se vdal in rekel: “Če me hočeš, potem se naj zgodi!” O svojem klicu sem najprej povedal svojemu domačemu župniku, ki me je bil zelo vesel in me pri odločitvi tudi podpiral.
O klicu potem nisem govoril z nikomer, držal sem ga zase vse do četrtega letnika srednje šole, ko sem pa vendar moral o tem spregovoriti, saj je napočil čas vpisa na fakulteto.
Prihajajo dvomi, ki jih pošilja Gospod, da se prečisti tvoja odločitev.
Kako so se na vašo odločitev, da želite postati duhovnik, odzvali družina in prijatelji?
Se mi zdi, da so vsi nekako pričakovali, da se bom odločil za duhovniški poklic. Moja mama ni verna, vendar je kljub temu odločitev lepo sprejela. Oče pa je bil malenkost razočaran, saj si je želel, da prevzamem družinsko podjetje, vendar je na koncu mojo odločitev prav tako podprl. Enako velja za brata, babico in prijatelje.
Kako ste se pripravljali na diakonsko posvečenje?
Priprave so se začele že pred šestimi leti, ko sem se odločal in prečiščeval svoj poklic v bogoslovnem semenišču. Za osrednjo pripravo sem si vzel letošnje akademsko leto, ki je potekala vse do zadnjih dni pred posvečenjem. Priprava je vključevala premišljevanje in molitev. Neposredna priprava pa so bile duhovne vaje, ki jih je vodil nadškof Marjan Turnšek v Nazarjah, kjer sem se še dodatno poglobil in utrdil v poklicu.
Kaj vas čaka po diakonskem posvečenju?
Po diakonskem povečanju me prihodnje leto čakata mašniško posvečenje in nova maša. Z avgustom pa začnemo s pastoralno prakso oziroma z delom v župniji. Že komaj čakam, da grem v župnijo, saj pogrešam stik z ljudmi.
V današnjem času se malo mladih odloča za duhovne poklice. Kdo je vaš zgled v duhovni rasti in veri v Boga?
Moj zgled je bil zagotovo domači župnik, saj doma nisem imel možnosti zgleda verskega življenja. Mislim, da še zmeraj ostajajo duhovniki tisti, ki imajo največjo odgovornost za nove duhovne poklice, s tem da živijo duhovništvo. Zakaj se mladi ne odločajo več za duhovniški poklic, pa je moj odgovor, da je vse manj otrok in s tem tudi vse manj kandidatov za duhovniške poklice.
Poleg tega živimo v individualistični družbi, kjer se je mladim težko odločiti, da bi svoje življenje podarili Njemu. Eni pravijo, da je razlog tudi, da ne moreš imeti družine in na koncu ostaneš sam. Prav tako je velik problem, ker sta Cerkev in duhovniški poklic negativno predstavljena v družbi in številnih medijih.
Kakšna prihodnost po vašem mnenju čaka slovensko Cerkev?
Odlična! Ne razumem, zakaj bi morali biti pesimisti. Na začetku oznanjevanja evangelija je bilo 12 apostolov in jim je uspelo, zato ne vidim razloga, zakaj ne bi moglo trenutnih 16 bogoslovcev evangelizirati naše domovine. Stvari se spreminjajo in vedno se bodo, vendar na koncu Kristus vedno zmaga.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 25.
