Aleš Pogačnik je psiholog (po izobrazbi), pedagog (po poklicu) in glasbenik (po duši). V njem bije gorenjsko srce, ki so ga poklicni izzivi zanesli na Primorsko. Danes vam Aleš zaupa Moške skrivnosti.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Mislim, da najbolj rušim moški stereotip o hladnem, racionalnem bitju, ki vedno rešuje probleme, ne zna pa prisluhniti in sočustvovati s stanjem, v katerem je nekdo drug. Zagotovo te tega ne nauči študij psihologije, bolj se mi zdi, da sem psiholog postal ravno zato, ker sem tega zmožen.
Ne bom pa trdil, da to vedno uspešno počnem. Če se navežem na prvo vprašanje, mi to dobro uspeva predvsem takrat, ko sem povezan sam s seboj in notranje miren. Takrat lahko resnično čutim in razumem drugo osebo, zaznam njene potrebe in ji nudim dobro čustveno oporo oziroma podporo, ki jo potrebuje.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Šport in glasba. V športu trenutno fitnes in tek, čeprav se mi fitnes na telesu skoraj ne pozna. 😀 Sem pa tudi ljubiteljski glasbenik, skoraj vse življenje že igram harmoniko, vso odraslo dobo pa tudi pojem. Ker sem doma iz turističnih krajev, sem pogosto tudi nastopal v hotelih, na raznih zabavah z izvajanjem narodnozabavne glasbe, pri solo petju pa sem bolj v jazzovskih vodah. Izredno lepa dejavnost pa mi je tudi izvajanje izobraževanj, kjer so udeleženci prostovoljno prisotni na teh izobraževanjih.
Razlika v prijetnosti energije v razredu dijakov, ki morajo biti v šoli, ali v razredu odraslih, ki si želijo novega znanja (kot asistent poučujem tudi na Akademiji za glasbo, izvajam pa tudi zunanja izobraževanja), je kot dan in noč.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Ne vem, ali se lahko osredotočim le na tri. Dajmo štiri. 🙂 Iskrenost, odgovornost, povezanost, delovanje.
Gledano z današnje perspektive si človek ne upa iskreno priznati, da trenutno vodimo svet v propad. Marsikdo si misli, da v resnici ni tako hudo in da znanstveniki, strokovnjaki pretiravajo. Prav tako si marsikdo misli, da sam nič ne more proti takšni usodi in samo pasivno čakamo, da bo kdo drug nekaj ukrenil, da nam bo boljše.
Če pa sprejmemo odgovornost, da je vsak od nas soustvarjalec dogodkov, ki smo jim priča, in smo brutalno iskreni do sebe, da se nam le ne ljubi spremeniti, kar lahko spremenimo, morda najdemo moč, da se vsi enakomisleči, ki si želimo lepše prihodnosti v blagostanju in medsebojni podpori, spoštovanju in ljubezni, združimo in s skupnimi močmi pretehtamo nad vsemi, ki zagovarjajo sistem “divide et impera”. Torej izkoriščanju ljudi in vsega stvarstva, če jih le uspejo držati v šahu z zaskrbljenostjo nad lastnim preživetjem.
Prepričan sem, da bi lahko ustavili marsikatero vojno in ostala škodljiva početja, če bi prevzeli odgovornost, se skupaj organizirali ter izvajali socialni pritisk nad izvajalci teh nečednosti. Predvsem moramo vsi glasno in odločno izjaviti, da nam je dovolj tega “sranja”, in ga biti pripravljeni ustaviti, če nas ne bi upoštevali. Tudi za ceno sprememb v načinu lastnega bivanja in zmanjšanju lastnega udobja.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Priznam, da mi je bilo doslej v življenju prihranjeno marsikaj hudega. Nisem doživel kakih hudih izgub najožjih družinskih članov ali hujših bolezni, ki bi me prisilile v prevrednotenje življenja ali kaj podobnega.
Morda me je najbolj zaznamovala sicer krajša, a izredno intenzivna nedavna partnerska zveza z dekletom, ki s pomočjo daru izjemnih sposobnosti zdravljenja travmatskih doživetij živi svoje poslanstvo. In to svoje poslanstvo je živela tudi v odnosu z menoj, kjer mi je pomagala odkriti in ozavestiti marsikatere moje zablode, sence, zahrbtna prepričanja o sebi, drugih, svetu, pomagala mi je pri preoblikovanju življenja v takšni meri, da sem se rešil nekoristnih navad, dejavnosti, za katere sem mislil, da jih moram početi, pa me v resnici niso veselile.
Usmerila me je v odkrivanje načina življenja, ki me napolnjuje z veseljem, radostjo, smislom. Prav tako mi je nakazala, kako pomembno je, da moški izraža pristno moško energijo v partnerski zvezi, da se lahko ženska v odnosu z njim počuti varno in sprejeto. Čeprav se je odnos končal tako, da sva prekinila stike (a v pozitivnem duhu), mi je s svojo prisotnostjo, zgledom in odnosom spremenila življenje na bolje v izjemni meri, zaradi česar sem ji iz srca hvaležen.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Takoj ko vstanem in tik preden grem spat, se odpravim vase, v vzpostavljanje ravnovesja znotraj sebe in vzbujanje stanja čuječnosti. Zadnje leto si s pomočjo metode Franka Kinslowa vzbudim občutek, ki ga Kinslow imenuje Eufeeling, in če bi poskusil najti prevod v krščansko izrazoslovje, bi dejal, da gre za občutek in zavedanje, da nad menoj ves čas bdi Božja prisotnost in me napolnjuje z milostjo Svetega Duha.
Kot duhovno napolnitev razumem tudi doživljanje zanosa v dejavnostih, ki jih izvajam s strastjo – predvsem pri glasbenem udejstvovanju. Ni lepšega, kot se je izgubiti v času in prostoru, ko se potapljam v frekvence in vibracije glasbe – konec koncev je vse stvarstvo sestavljeno iz frekvenc in vibracij, kot je povedal že Nikola Tesla. 🙂
Pomemben pa mi je tudi stik z naravo, zato grem pogosto na sprehod v čudovito zelenje in cvetje, se dotaknem rož in debla dreves, ter jih poskušam začutiti, kako me nagovorijo.
Poučujete psihologijo. Veliko ste pisali in razmišljali o preobremenjenosti tako dijakov kot profesorjev v šoli. Kaj ste ugotovili?
Zadnje čase pogosto beremo o obremenjenosti profesorjev z zadevami, ki se v resnici ne dotikajo njihovega dela oz. poslanstva poučevanja. Povečuje se obseg administrativnega dela, kjer mora biti (nekoliko karikirano) dokumentirana vsaka poteza, ki jo profesor naredi. Prav tako se, še posebej na osnovnih šolah, povečuje delež časa, ki ga mora učitelj namenjati vzgojnemu vidiku, kot je discipliniranje učencev v razredu, da se pouk sploh lahko izvaja.
Tu poteka “namiznoteniška partija”, kjer si podajajo žogico starši, ki pravijo, da je šola tudi vzgojna inštitucija in da so učitelji strokovnjaki v vzgoji in morajo takšne zadeve obvladati, ter učitelji, ki pravijo, da bi do vstopa v šolo otroci že morali biti vzgojeni tako, da bi zmogli nadzorovati svoje vedenje, normalno upoštevati navodila učiteljev in slediti pouku.
Kje je prava meja, da informacij, veščin, znanja ni preveč?
Glede količine informacij, znanja, veščin, osebno menim, da bi morali izvesti temeljit pretres vseh izobraževalnih programov, začenši z idejo, kaj sploh želimo doseči z izobraževanjem otrok. Kaj želimo, da bodo bodoči mladi odrasli zmogli, ko zaključijo izobraževanje?
Je še smiselno, da otroke vzgajamo v hodeče enciklopedije podatkov, ko so vsi potrebni podatki dosegljivi klik ali dva stran na internetu? Če pa je smisel izobraževanja, da vzgojimo otroke v odrasle, ki bodo zmožni samostojno reševati težave in se odločati kar najbolje zase in celotno skupnost, kako moramo postaviti izobraževalni sistem, da bo takšen cilj kar najbolje podprl?
Naslednje vprašanje bi bilo, kako nasloviti takšno raznolikost in različnost otrok med seboj, da bo vsak imel kar najboljše priložnosti razvijati svoje talente in postati najboljša različica samega sebe? Zelo pomembno vprašanje je tudi, katere vrednote bomo skozi izobraževalni sistem spodbujali – bodo to vrednote individualizma in lastnega uspeha ali vrednote, ki podpirajo blagostanje celotne skupnosti? Kako jih bomo vključili v izobraževalni proces? Odgovore na ta vprašanja bodo prinesle ideje, koliko in katere informacije ter veščine bo smiselno vključiti v izobraževalni proces.
