Benediktinska opatija Santa María de Montserrat, ki leži na vrhovih Montserrata (dobesedno “nazobčane gore”), privablja romarje že od ustanovitve v začetku 11. stoletja. Toda ne glede na to, kako mogočen je samostan že sam po sebi, del duhovne dediščine gore leži v številnih puščavniških bivališčih, raztresenih po njenih pobočjih, od katerih ima vsako svojo edinstveno privlačnost.
Pravzaprav so nekatera od teh puščavniških bivališč še starejša od samostana in so nekako tlakovala pot njegovi ustanovitvi.
Slovita puščavniška bivališča na gori Montserrat so zbirka majhnih, osamljenih samostanskih celic v bližini samostana, ki so jih menihi skozi stoletja uporabljali za kontemplativno in puščavniško življenje. Raztresene so po vsej gori, zato so dostopne le peš – ker pa so nekatere razmeroma blizu glavnega samostana, se do njih zlahka sprehodite.
Nekatere med njimi so precej majhne, v njih je dovolj prostora le za posteljo in majhen oltar. Pričakovalo pa se je, da bodo te puščavniške celice samozadostne in da bodo strogo sledile benediktinskemu pravilu.
Poleg vsake je majhen vrt (ki so ga menihi obdelovali, bodisi gojili zelenjavo ali pa zdravilna zelišča) in izvir tekoče vode. Preprosta in stroga so ta bivališča menihom omogočila, da so ustrezno živeli svoj poklic. Mnoge od teh puščavniških celic so menihi iz benediktinske opatije uporabljali tudi za duhovni odmik.
Nekatere od teh celic so skozi stoletja uporabljale nekatere pomembne osebnosti. Eden izmed njih, sv. Ignacij Lojolski, je v 16. stoletju precej časa preživel v eni od teh puščavniških celic, ko je doživljal globoko duhovno preobrazbo.
Pravzaprav je samostan Montserrat del znamenite Ignacijeve poti ali Camino Ignaciano, romarske poti, ki vodi od Azpeitie, rojstnega mesta sv. Ignacija, do Manrese po stopinjah tega priljubljenega baskovskega svetnika. Ta pot je postajala vedno bolj priljubljena in si je na koncu prislužila svoje mesto med drugimi, bolj znanimi romarskimi potmi v Evropi, kot sta Jakobova pot, Camino de Santiago, in Frankovska pot, Via Francigena.
Danes samo dve od teh puščavniških celic še vedno uporabljajo menihi, ki živijo stran od glavnega samostana. Vse druge celice niso več naseljene in so zato odprte za obiskovalce. Ko boste obiskali goro Montserrat, se le odpravite na kakšen pohod in si jih oglejte!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
