Občasno se mi zgodi, da imam skoraj slabo vest, ker so otroci že toliko večji, da nimam več vsako minuto dneva dela z njimi. Kot da bi bila zato kot mama manj vredna. Ne vem, ali se to dogaja tudi drugim mamam, ki imajo otroke podobne starosti, kot so moji.
Da ne bo pomote: tudi pri dveh najstnikih in devetletnici je dela seveda še vedno veliko. Pojejo več, kot so nekdaj, umazanih oblačil je več in so tudi mnogo večja, tako da je umazanih “žeht” več.
Še vedno me potrebujejo, še vedno je veliko usklajevanja urnikov in obveznosti, pa praznovanj rojstnih dni in skavtskih vikendov, še vedno je treba preverjati, ali so naredili naloge, se spomnili na veroučno nalogo, do kdaj je treba prebrati knjige za domače branje (ali si jih izposoditi) in tako dalje.
A tiste neprestane obveznosti, ko sem imela v rokah dojenčico, na vsaki strani pa po enega malčka in sem se vsako minuto dneva res počutila 120-odstotno vpeto v vsak vidik njihovega dneva, ni več.
Sem zato manj mama, ker so otroci že ven iz plenic in ker gredo lahko že sami v šolo in domov? Sem zdaj bolj svetovalka, spremljevalka, psihologinja, osebna asistentka in tako dalje?
Ko sem zadnjič tako premišljevala o svojem materinstvu, mi je povsem spontano prišla na misel prilika o Jezusovem obisku pri Marti in Mariji (Lk 10,38-42). Marta je “imela s postrežbo veliko dela”, piše, saj je Jezusa stregla “od spredaj in zadaj”, kot bi rekli po domače.
Skrbela je za to, da je bil med obiskom preskrbljen z vsem, da ni ničesar manjkalo, skratka poskrbela je za fizično udobje. Marija pa je “sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede”. Prišlo mi je na misel, da je morda tudi situacija v materinstvu malo podobna tej priliki.
Ko so otroci res majhni, ne moremo drugače, kot da smo Marte. Z njimi je toliko dela, negovanja in ukvarjanja, da smo povsem vpete v fizično skrb za otroke.
Ko pa otroci malo zrastejo, lahko postanemo tudi Marije. Lahko se tudi že kdaj usedemo in si privoščimo kakšno minuto zase. Marija je poslušala Gospodove besede; me lahko imamo malo več časa za molitev, premišljevanje ali branje Svetega pisma.
Lahko si izberemo kakšen samoten sprehod ali kavico ob knjigi. Lahko gremo od doma, ne da bi otroci jokali in se nas držali za krilo. Lahko poskrbimo tudi za svojo psihično in duhovno plat; če ne v celoti tako, kot bi si želela, pa vendarle mnogo bolj kot takrat, ko smo imele neskončno dela z majhnimi otroki.
Nič ni narobe s tem, da smo najprej Marte in potem Marije. Vsaka faza je prava in za vsako obstaja svoj čas. V Jezusovem odgovoru Marti, ki je želela namigniti, naj vendar tudi Marijo okara in jo spodbudi k delu, da ne bo samo posedala, pa Jezus odgovori: “Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.” V tem stavku vidim tri poudarke. Prvič: Marija si je izvolila … Kar pomeni, da si je sama izbrala.
Vlogo Marte ali Marije si do neke mere same izbiramo, v nobeno od njiju nas nihče ne sili. Če si same nočemo včasih vzeti stvari malo bolj “na izi” kot Marija, pa si raje izberemo neskončno hitenje, akcijo in pri tem igramo vlogo žrtve, smo to same izbrale.
Drugič: … dobri del … V starejšem prevodu je pisalo celo: boljši del. To pomeni, da je izbira tega, da sedemo in prisluhnemo Gospodovim besedam, to je poskrbimo za svojo duhovno plat, boljši del.
Morda je Jezus hotel reči celo: pomembnejši del, kar zagotovo velja, če razmišljamo z ontološkega vidika, torej tega, kar sledi našemu zemeljskemu življenju.
In še zadnje: … ki ji ne bo odvzet. Bog nam pušča svobodo pri tem, katero vlogo izbiramo. Če izberemo vlogo Marije ali Marte (včasih verjetno ene, drugič spet druge), noben del nam ne bo odvzet, kar pomeni, Bog nam ne bo očital naše izbire, če se odločimo, da bomo večkrat v življenju izbrale Marijino vlogo.
