Zakaj se spovedujemo duhovniku in ne neposredno Bogu?

Zakrament pokore in sprave ni “pogruntavščina” Katoliške cerkve, čeprav se lahko tako zdi na prvi pogled. Moč odpuščanja grehov je apostolom zaupal sam Jezus na večer vstajenja:

“In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: ‘Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.'” (Jn 20,22-23)

Preberite še:Zakaj nam spovedniki za pokoro največkrat naložijo molitev

Iz teh vrstic je jasno, da je Gospodova volja, da se grehe odpušča s posredovanjem človeka. Katoliška cerkev si te besede razlaga tako, da je to – po analogiji obhajanja evharistije – naloga duhovščine.

Poleg Božje volje, ki je v tem primeru temeljni in zavezujoči argument, pa je dobro izpostaviti še tri razloge, zakaj je spovedovanje pred duhovnikom smiselno.

Preberite še:Bil sem pri spovedi in pozabil na svojo pokoro. Kaj naj storim?

Bog si je želel, da bi odrešenje prišlo k nam po učlovečenem Jezusu.

Želel je torej, da bi bilo človeštvo angažirano v lastno odrešenje, zato je dal pobudo za vzpostavitev Cerkve, človeške inštitucije, po kateri deluje Njegova moč.

Zakaj bi zakrament sprave obstajal onkraj te logike?

Preberite še:Ali lahko duhovnik nekomu odkloni spoved?

Kako sem lahko v primeru, ko izpovedujem svoje grehe neposredno Bogu, bodisi v cerkvi pred razpelom ali na travniku, prepričan, da sem se resnično pogovarjal s samim Stvarnikom in ne samo z lastnimi čustvi ali očitki vesti?

Dovolj je, da se spomnimo starodavne pripovedi puščavnikov o menihu, ki je po štiridesetih letih stekel iz svoje celice, zaloputnil z vrati in zavpil: “Štirideset let sem molil k sebi!”

Posredovanje človeka, duhovnika, ki je v svojih “sodbah” dolžan slediti ne svoji volji, ampak načelom, ki mu jih narekuje dolgo izročilo zakramentalne prakse Cerkve, mi daje gotovost, da sem se res spravil s Kristusom, torej po Njegovih in ne mojih načelih.

Preberite še:Čemu služijo zakramenti? 5 dejstev, ki si jih je dobro zapomniti

Sem del živega organizma, ki je Kristusovo telo, Božje ljudstvo. Vsak moj greh prizadene in oslabi ta živi duhovni organizem. Zakaj bi bilo torej treba spravo, zdravljenje, izvajati zasebno?

Prizadevati si moram biti dosleden in iskren – do Boga, skupnosti, ki ji pripadam, pa tudi do sebe.

Preberite še:Zakaj je bil pater Pij v spovednici pogosto čemeren

Bodimo iskreni: spovedovanje pred duhovnikom je lahko precej ponižujoče. Zakaj bi moral komurkoli govoriti o svojih padcih? Kaj, če je on še hujši grešnik od mene? Kakšno pravico ima, da me ocenjuje in presoja?

Res je na neki način ponižujoče. Toda to je dobro! Mar ni napuh osnova vseh mojih grehov? Napuh je moje prepričanje, da vem bolje, da imam pravico, da o vsem odločam sam in da so moji razlogi najbolj pravilni.

Pri spovedi pa moram poklekniti pred človekom in mu priznati, da sem grešnik, da sem padel in zašel. Kakšno drastično zdravilo za moj napuh!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.

Preberite še:“Zaradi omejitev, ki jih je prinesla bolezen, sem odprla srce, postala bolj prizanesljiva in vesela”

Preberite še:6 problematičnih vidikov, ki lahko škodujejo odnosu med mamo in hčerjo

Preberite še:Kako v življenju občutiti pravo srečo in svobodo