Menim, da je skupinska molitev sila dragocena in njen učinek pomnožen. Zato se mi ideja o rožnem vencu na Kongresnem trgu zdi privlačna in zaradi nje sem brez težav vstal kako poldrugo uro prej od svojega povprečja. Korakajoč proti prizorišču v jutranjem mraku, sem tuhtal, koliko ljudi bo tam. Deset, petnajst, petdeset? Na moje presenečenje je bilo udeležencev precej več, kakih 200, prihajali so tudi pozneje, ustavljali so se mimoidoči in “mimokolesarjajoči”. Prevladovali so mladi in tudi številna dekleta in dame so bile med njimi.
Nesluteno zanimanje
Okrog zbranih so bili na delu številni snemalci in novinarji osrednjih televizij, drugih medijev ter fotografi. Pobožnost je bila lepa, žalostni del rožnega venca je bil uokvirjen z dvema pesmima. Nameni molitve pa so bili za domovino, vero slovenske mladine, ob začetku študijskega leta in za mir po svetu. Vse zelo smiselno in še kako potrebno. Dogodek je bil prijavljen, minil je brez incidentov, žalitev, kričanja in omembe vrednih provokacij.
Ljudje so tudi na spletu dogodek sprejeli odprtih rok. Petnajst minut prenosa molitve v živo na Facebooku Aleteie je imelo največji odziv, kar pomnim.
Čemu izjave niso bile zaželene?
Zaradi vsega naštetega in nasploh me je presenetilo navodilo oziroma prošnja organizatorjev, to je Katoliška mladina: “Prosimo, da ne dajete izjav medijem.” Zakaj ne bi širili vesti o lepem in dobrem? Rečeno je bilo, da bodo po dogodku za novinarje na voljo štiri osebe, ampak dajanje izjav drugim, “nepravim” medijem na Kongresnem trgu vsekakor ni bilo zaželeno. Bržkone je sicer vabilo na čaj in piškote nekaj sto metrov stran veljalo vsem, tudi novinarjem, a Bog ve, ali bi tam sledila izjava za vsakogar.
Da ne bom delal krivice in preveč posploševal. Morda se je kdo vseeno dokopal do kakega stavka organizatorjev, a je moral biti res vztrajen. Pozneje je Dominik Ceglar, eden od organizatorjev, pojasnil: “Glede na medijski fiasko v zadnjem tednu smo se odločili, da medijem, ki ne zagovarjajo naših vrednot, ne dajemo izjav, ker bi utegnili dogajanje prikazati napačno, zreducirati odgovore in bi ljudje lahko to napačno razumeli.” Dodal je, da so vse medije povabili, da preberejo izjavo Katoliške mladine in da tam vse piše celostno in stvari ni mogoče vzeti iz konteksta.
Tudi oni bi radi kaj izvedeli
Še enkrat: zakaj o lepem in dobrem ne bi govorili? Besede Urbana Šifrarja iz intervjuja za Aleteio so mi dale misliti. “Zelo pomemben je tudi vidik pričevanja. Ko vidiš globoko in iskreno vero pri drugih ljudeh, je to veliko znamenje za spreobrnjenje in poglobitev lastne. Danes, ko smo vero potisnili v popolnoma zasebno sfero, pa smo izgubili vidik pričevanja. A vera, ki ima globoke korenine, gotovo ne more skrivati svoje krošnje,” pravi.
In zakaj bi krošnjo skrivali pred TV Slovenija, POP TV-jem, Reporterjem in drugimi mediji? Toliko poslušamo o pluralnosti in nato namerno zamudimo priliko, ko želi kdo kaj vprašati. In to na javnem dogodku, kar je bil tudi namen molitve. Naj bo torej ta javna, a ne “preveč” javna? Prepričan sem, da bi si tudi gledalci in bralci medijev, ki so jim bili odzivi na javno molitev rožnega venca onemogočeni, želeli izvedeti kaj več o rožnem vencu.
Kakšen vtis pusti molk?
Mediji kdaj kak del izjave izrežejo, ne uvrstijo v prispevek, članek ali iztrgajo iz konteksta? Seveda! Tudi jaz sem to že doživel in v več tisočih člankih, ki sem jih napisal, prav gotovo kdaj zakrivil tudi ta “greh”. Dve desetletji se že ukvarjam z novinarstvom, pred snemalnikom, mikrofonom ali kamero sem se družil z najrazličnejšimi ljudmi in kdaj vsem prizadevanjem navkljub ostal praznih rok, dolgega nosu in zaprtih vrat, kar zadeva odzive.
Večinoma je bilo razlogov za to pet: ali dotični niso imeli časa, so gojili zamero, se jim ni ljubilo, so kaj skrivali ali pa so bili vzvišeni. Približno takšen kolaž vtisov pustiš, če ne daš izjave. Iz izkušenj poudarjam: tak vtis. Ne trdim, da je res tako v tem primeru. Tudi na Aleteii kdaj prejmemo odziv: “Za vaš medij ne bom dal intervjuja.” Ni konec sveta, a prav prijetno in izpolnjujoče tudi ni. Zakaj pa ne? Smo mi manj vredni kot kdo drug?
Zamujena prilika za dialog
Je Jezus govoril javno? Je. Si predstavljate, da apostoli ne bi šli v svet, ker bi se bali interpretacij svojih besed? Bi nastali vlogi in knjiga Martina Goloba, če bi se preveč spraševal, kako bo okolica to sprejela, si razlagala? Bi bil pater Branko Cestnik zaželen sogovornik medijev različnih nazorskih ozadij, če ne bi dajal izjav? Zakaj ne bi govorili o lepem in dobrem?
Ob koncu tega doživetja in zapisa je beseda, ki mi najprej pade na pamet, škoda. Škoda, ker je bila zamujena priložnost za dialog. Če drugemu ne daš prilike, da te spozna, še posebej če si to želi, te pač ne bo poznal. Varneje je ostati v mehurčku “naših”. Pristnost, kredibilnost in lepa beseda pričujejo in privlačijo.
