Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 23. aprila |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

“Na Caminu sem vsak dan jokal. Podoživljal sem bolezen in vse, kar se je zgodilo prej”

denis-malacic-2.jpg

Fotografija je last Denisa Malačiča

Lojze Grčman - objavljeno 26/08/23

"Romanje je življenje v malem. Vsak dan si drugje, vsak dan greš drugam"

Denis Malačič, prekmurska duša, je človek akcije. Spremljate ga lahko v prispevkih na Planet TV. V preteklosti pa ste njegov glas lahko slišali na številnih radiih. Svojo prvo oddajo je vodil že pri 16 letih. Zelo rad piše. Najraje pa se pogovarja z najbolj preprostimi ljudmi, ker je takšen tudi sam: fant s kmetije, ki je v življenju doživel že marsikaj. Tudi raka na modih pri le 30 letih. V intervjuju za Aleteio pa je obširno spregovoril tudi o svojih dveh romanjih na Camino – v Santiago de Compostelo.

Denis, zakaj moški težje spregovorimo o preizkušnjah, kot je na primer bolezen, kot ženske?
Verjetno zaradi stereotipov – ker okolica od nas pričakuje, da smo močni, da ne govorimo o svojih čustvih. Moški imamo težave s tem, da se odpremo tujim ljudem ali tudi bližnjim ter govorimo o težavah. V našem društvu OnkoMan sem jaz pet let po diagnozi član z najkrajšim stažem. Nihče, ki bi o bolezni javno govoril, se ni včlanil za mano. Seveda so fantje zbolevali, tudi navezovali stike z društvom in sodelovali, niso pa pripravljeni odkrito govoriti.

Poznam tudi primere, ko so jim to naročile družine. Da ni treba vsem vedeti, kaj se dogaja, in da naj informacije o bolezni ostanejo v zaprtem krogu.

Je torej v Sloveniji sramotno, če zboliš?
Ne bi dejal sramotno, vsekakor pa želimo to pogosto pomesti pod preprogo ali prebroditi sami. Moški imamo pogosto težave z alkoholom. Bolečine, travme in stanje, da ne moremo izražati tega, kar želimo, utapljamo v alkoholu ali kakih drugih substancah. Nekatere je sram povedati, da so zaradi operativnega posega ostali brez enega moda, ker menijo, da bodo tako v očeh drugih izgubili del moškosti. Poznam primer, ko se je dekle umaknilo iz razmerja s fantom, ker je menilo, da zaradi tega, ker ima le eno modo, ne more imeti spolnih odnosov in otrok. To ne drži.

Denis v mesecih, ko je držal raka za klešče:

Šaljivec – na svoj račun

Denis življenje in vse, kar ga doleti, jemlje z obilno mero humorja in hudomušnosti. “Velikokrat se pošalim, da sem enojajčni Jack,” se zasmeji: “Pred kratkim pa mi je nekaj priletelo v oko in sva se s kolegico hahljala, da morda ne bom le enojajčni, ampak tudi enooki. Da, humor mi je na moji poti ogromno pomagal in mi še.”

“Če se mi ne bi pripetil rak, bi še danes taval naokrog izgubljen, v prepričanju, da moram doseči neke ideale in da moram biti všeč vsem. Danes vem, da je najlepše in najboljše biti preprosto iskren, ob tem pa biti hvaležen že za preproste stvari.” To je citat iz enega od vaših številnih zapisov na Facebooku. Je pehanje za ugajanjem, zabeljeno z družbenimi omrežji, dejansko ena temeljnih zmot sodobnega časa?
Ljudje so tako obremenjeni, da želijo vsak trenutek življenja deliti na omrežjih. Hočejo biti vidni in pomembni. Ne pravim, da sam nisem bil tak. Rinil sem se v ospredje, zdaj pa ostajam malo bolj v ozadju. Ne potrebujem tega, da bi vsak dan nekaj nujno objavil.

Velikokrat poudarim, kako lepo je bilo odraščati v generaciji, ki je mobitele dobila nekje v četrtem razredu. In to takšne, s katerih si lahko klical, poslal sporočilo in igral Kačo. Mlajše generacije so izgubljene. Vplivneži sebe in svojo identiteto prodajajo za vsak izdelek male ali velike vrednosti.

Človek postane reklamna tabla za vse. Oseba pa premore neprimerno več vsebine kot le oglasna deska! Ni neke želje po deljenju vrednot, gre za instant, površinske vsebine. Tudi zato je toliko nesrečnih ljudi, ki si pomagajo s tabletami ali poživili, da prebrodijo dan.

Nekje ste dejali tudi, da ste pred boleznijo želeli biti na tisoč koncih. Je zdaj drugače?
Vem, da pred rakom nisem znal biti sam. Moral sem biti v službi, na dogodkih, s kolegi … Nisem vedel, kam s sabo. Hrepenel sem po tem, da sem ob nekom ali z nekom. Zdaj imam ožji krog prijateljev, s katerimi se družim. Veliko mi pomeni tudi, da sem kdaj sam. Novinarski dan prinese srečanja s številnimi ljudmi, tako da mi kdaj zvečer prija le mir. Pravi prijatelji to sprejmejo in razumejo.

Denis na Caminu:

Prehodili ste tako portugalski kot francoski del Camina (ki večinoma poteka po Španiji). Tam ste lani v 35 dneh napravili kar 1.100 kilometrov. Kako je Jakobova pot oplemenitila vaše življenje? Je šlo za neko ponastavitev življenja po boju z rakom?
Absolutno. Prvi Camino (leta 2019, op. a.) sem doživel zelo katarzično, čustveno. Ni bilo dneva, ko na poti ne bi jokal. Podoživljal sem vse, kar se je zgodilo v osmih mesecih bolezni, in tudi vse, kar se je zgodilo prej. Družinske vzorce, pretekla propadla razmerja. Vse to sem dajal iz sebe in se čistil.

S Caminom sem se spogledoval devet let, potem ko sem si ogledal film The Way (Pot scenarista, producenta in režiserja Emilia Esteveza, op. a.). Ko sem bil leta zatem priklopljen na cevke na Onkološkem inštitutu, sem vedel, da če prestanem to, je Camino moja prva želja, ki jo želim uresničiti. Na portugalski del Camina sem se odpravil le tri mesece po prebolelem raku.

Prvič se je zgodilo, da sem šel na dopust sam. Ampak to je bilo najlepše mogoče doživetje. Spoznal sem krasne ljudi. Zanimivo, kako se lahko odpreš popolnim neznancem, ki te vzamejo za svojega. Naslednje leto sem se želel vrniti, a se je zgodil covid. Tako sem spoznal pohodniško pot po Alpah Juliana Trail. Na Camino, tokrat francoski, pa sem se vrnil lani. Dejal sem si, da bom Camino prehodil vsaka tri leta. Vmes pa kaj drugega.

Romanje primerjate z življenjem …
Da, romanje je življenje v malem. Vsak dan si drugje, vsak dan greš drugam. Ne veš, kaj se ti bo zgodilo, koga boš srečal. Večinoma veš, kje je tvoj cilj. To hočeš videti in doživeti. Veliko ljudi ne zbere poguma, da bi odšlo na tako pot, ali pa jim to preprečujejo različni razlogi. Zelo sem hvaležen, da sem se lahko odpravil na Camino. V petih tednih me je bilo najbolj strah za moje domače, da se jim v času moje odsotnosti ne bi kaj zgodilo. Vsak dan sem Boga poprosil, naj popazi nanje. Ob tem pa sem se zahvaljeval tudi za vse lepo, kar sem doživel.

Kakšen duhovni vidik sta vam dala Camina?
V osnovi sem evangeličan. Liturgije zato ne poznam tako dobro, kot bi jo, če bi bil katoličan. A sem se vseeno udeleževal maš za romarje. To sem čutil kot nekaj lepega, skupnega. Večkrat sem prespal v kakih samostanih. Sedeli smo v krogu, vsak je povedal, kdo je, od kod prihaja, zakaj je na Caminu in kaj najlepšega je doživel.

Vsi vemo, zakaj je ta pot nastala. Ne glede na to, iz katerega razloga se odpraviš nanjo, se ustaviš v cerkvicah in si jih ogledaš. Tudi tisti, ki pravijo, da nimajo z vero nič, prej ali slej ugotovijo, da pa vsaj nekaj vendarle imajo, a se tega morda niti ne zavedajo. A vendarle nekaj od tega sprejmejo.  

denis-malacic-1.jpg

Kaj ste še opazili?
Zadnjih 100 kilometrov vselej nastane gneča. Tam se “procesiji” pridružijo bolj turistični romarji. Mi smo bili umazani, smrdeči, na smrt utrujeni po treh ali štirih tednih poti. Nekateri so imeli za sabo tudi daljšo. Pridružil pa se je čisto drug stil romarjev, na primer naparfumana in namazana dekleta z malimi torbicami. Šalili smo se, da se za njimi vonja mehčalec. Ko sem prišel do zadnjega mesta pred Santiagom, do katerega je še 25 kilometrov, je bila tam neznosna gneča. Ura je bila 16.00, kljub utrujenosti sem pot nadaljeval in tisti dan naredil 57 kilometrov. 

Gnala me je želja po miru in umiku od direndaja, saj sem želel zadnje kilometre pred ciljem prehoditi daleč od vse te zmešnjave, ki te spremlja zadnjih 100 kilometrov pred Compostelo. Če želi romar priti do potrdila, da je romal po Jakobovi poti, velja, da mora prehoditi vsaj zadnjih 100 kilometrov. Spet sem želel občutiti tisti romarski mir, ki te prevzame, ko si na poti toliko dni.

Česa sta vas romanji naučili?
Znanstva s krasnimi ljudmi sem že omenil. A tudi ko je najtežje, si na poti prepuščen sam sebi. Če te sredi poti nekaj zvije ali pa se ti ne ljubi, to ne pomeni, da se boš ulegel in te bo nekdo ponesel naprej. Malo posediš in greš dalje. To moramo prenesti v resnično življenje. Ko prideš do neke ovire, jo poskusiš premagati prvič, drugič, in če ne gre, obupaš. Pri Caminu tega ni. Ali greš naprej ali pa je konec. Odnos, da se nikoli ne predam, me spremlja že od malega.

Tags:
Caminorakromanje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.