Prišel je oktober. Najprej pomislim: mesec rožnega venca. Večino svojega življenja bi ob teh besedah naveličano zavzdihnila in zavila z očmi. Zdaj ne več (no, večinoma, skušnjava ostaja).
Moji prvi spomini na to molitev se delijo na učne ure verouka, kjer smo morali naštevati skrivnosti, in na oktobrske nedelje zvečer, ko smo z družino okrog mize molili to molitev. Seveda sledijo tudi spomini na prvi november. Vsi skupaj so nekoliko negativni. Morda je to povezano s krajšanjem dneva, ko je vse skupaj še nekoliko bolj temačno.
Pa s tem, da sem v nedeljo zvečer želela delati marsikaj drugega kot pa drdrati vedno eno in isto molitev. Spomnim se, da se mi je včasih zdelo res res dolgočasno. Molitev rožnega venca sem pripisala “starim mamam” v cerkvi, ki so jo molile vsak dan pred mašo. Niti pomislila nisem, da bom kdaj prostovoljno poprijela za venec in vrtela jagode med prsti.
Pa se je domača tradicija vseeno uspela zasidrati vame in proti koncu srednje šole sem začela ceniti, kako nas je mami uspela nabrati skupaj, da smo si vzeli nekaj časa za družino in za Boga. V tem času me je prijateljica povabila tudi na Mladifest v Medžugorje, kjer sem se prvič srečala s tako imenovanim delavskim rožnim vencem.
Gre za sedem skupkov s tremi jagodami, ob katerih premišljuješ sedem Marijinih žalosti. Meni se je dopadel predvsem zato, ker je bil krajši. Lažje sem zmolila 21 molitev kakor 50. Hkrati sem imela možnost doživeti kraj, ki so ga zaznamovala Marijina prikazovanja, in poslušati pričevanja ljudi, ki jim je spremenila življenje. Začela sem razumeti, zakaj toliko ljudi tako zavzeto časti Božjo Mati in se ji priporoča.
Marija je počasi odpirala tudi vrata mojega srca. Čez nekaj let sem se pridružila spodbudi, da vsak dan v januarju zmolim rožni venec. Ker se dovolj dobro poznam, sem se omejila na desetko, da mi dolžina ne bi vzela poguma. Ne vem, ali ste slišali, toda za novo navado po ocenah strokovnjakov potrebujemo okoli 30 dni. Torej ravno en januar.
Od takrat naprej se še vedno trudim vsak dan zmoliti vsaj eno desetko – običajno mi je to najlažje na poti v službo ali na faks. Seveda se mi še vedno dogaja, da kakšen dan pozabim. Toda vedno je na voljo nov dan in nova priložnost. Pomaga mi tudi misel, ki sem jo nekje slišala: namesto da se odločim, da bom vsak dan zmolila (npr. rožni venec), se raje odločim, da bom to storila danes in si določim čas.
Še raje molim rožni venec, odkar sem začela na skrivnosti gledati skozi dogodke, ki se mi dogajajo. Večinoma v svojo molitev ne vključujem skrivnosti, včasih pa me kakšna kar “napade”. Velikokrat je to “ki je Svetega Duha poslal”, ker je zelo široko aplikativna.
Zdi se mi, da ima čisto vsaka skrivnost zelo velik bazen situacij, ki jih lahko zajame. Žalostni del lahko premišljujem ob preizkušnjah ali pa s hvaležnostjo, da je bil sam Božji Sin tudi posebej zame bičan, kronan s trnjem, križan in je umrl. Tako spoznavam svojo vrednost v Božjih očeh, svojo neprecenljivost.
Po poroki sem navado nekoliko opustila, saj je moje življenje postalo ena sama velika sprememba. S težavo sem se zopet navajala na kakršnokoli rutino, tudi na dnevno molitev. Nato pa je duhovnik pri skavtih delil zelo preprosto pričevanje, ki me je spodbudilo.
Rekel je, da včasih rožnega venca ne moli po desetkah, ampak le ponavlja zdravamarije in vsako nameni za določeno osebo. Zanimivo je, kako se ti pri tem načinu molitve imena in obrazi kar sami pojavljajo pred očmi. Če se težko spraviš k molitvi, ti predlagam, da poskusiš ta način.
Torej če bi se kot otrok pogledala zdaj, bi se oklicala za staro mamo. Ker kdo pa rad moli to dolgočasno molitev? Pa se izkaže, da veliko več ljudi, kot bi pričakovala. Ljudje, ki tiho in v ozadju lepšajo naš svet. Upam, da delam enako.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
