Ko je bil mehiški duhovnik José Antonio Aceves Álvarez otrok, so v župniji, ki ji je pripadal, večkrat pripravili sprejem podobe Zapopanske Marije, zavetnice nadškofije Guadalajara.
Običajno so pred obiskom Marije pripravili program za župljane, ki so ga bogatili tudi ulični trgovci in t. i. čarodeji, ki so s šalami in triki razveseljevali predvsem otroke. Tako se je José Antonio pri sedmih letih naučil prvega “čarovniškega” trika.
Pri 14 letih je dobil prvo ponudbo za delo kot čarodej in postal prepoznaven kot “čarodej Toño”. Le nekaj let pozneje je vstopil v semenišče in bil leta 2009 posvečen v duhovnika. Postal je “oče čarodej Toño”.
Edinstvena kombinacija
Tudi kot duhovnik se ni nehal uriti in izpopolnjevati v trikih. Na nekem dogodku v semenišču je pripravil čisto svojo čarodejsko predstavo. Po tem dogodku mu je škof rekel: “Prosim te za uslugo: vsakič, ko boš ‘čaral’, obleci duhovniško obleko in tako kot danes predajaj evangeljsko sporočilo; želim, da ‘čarodejstvo’ združiš z evangelizacijo.”
Po enem letu dela kot župnijski vikar in desetletju pričevanj o lepoti svoje poklicanosti po šolah, župnijah in na dogodkih za mlade, kjer je nastopil tudi s svojimi triki, je stopil v stik z Guadalupskimi misijonarji in odšel v misijone v Kenijo.
Don Bosko in “čarovnije”
Da bi se izognil morebitnim nesporazumom, da se ukvarja z magijo, oče Toño svoje početje opredeli kot “spretnost premikanja rok, veščino”. In nadaljuje: “‘Čarodej’ nima nobenih moči, je igralec, ki daje videz, da ima moči; to so le triki, ki delujejo, ker deluje naprava, ki jo uporablja, oz. je spreten z rokami. Skratka, ta vrsta čarovnije ni nič drugega kot ‘umetnost znati odvrniti pozornost’.”
“Zavetnik čarodejev je sveti Janez Bosko. Čarodeji po vsem svetu, tudi neverujoči, obeležujejo svoj dan 31. januarja, ko goduje don Bosko.”
Poslanstvo v Keniji
Duhovnik pripoveduje, da je škofu v Keniji ob neki priložnosti pokazal igro s kovanci. “Rekel mi je, naj po koncu maše otrokom pokažem kakšen trik. Zdaj me včasih pokliče po telefonu, pove, da bo imel mašo s tisoč otroki in da želi, da pridem in nekaj predstavim.”
Ko prebivalci afriške države prvič vidijo tovrstne trike, so “prestrašeni, presenečeni. Za večino je to prvič v življenju, da vidijo kaj takega”.
“Ljudje težko najdejo ustrezno besedo, s katero bi poimenovali ‘čarovnika’. Včasih ob tem opravim še katehezo, ker pravijo: ‘Oče, daj nam čudež!’ In jaz jim rečem ne, jaz ne delam čudežev, to je samo ‘trik’.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Kolenc.
