Lina Ivanetič je novopečena žena, hči, sestra, skavtinja in učiteljica. Poleg vsega tega jo v življenju močno definira in zaznamuje to, da zelo rada pohajkuje. Kot pravi sama, je to lahko po gozdnih poteh, domačih ulicah, romarskih poteh Slovenije, najraje od vsega pa po ozkih poteh po svetu.
Zelo rada govori, zna tudi prisluhniti, rada ima dobro družbo ljudi, s katerimi gre na kavo, sprehod, potovanja, skupaj načrtuje tabore … Trudi se imeti rada … Bližnje, ne tako bližnje in tiste, ki jih vidi prvič, pa tudi naš ljubi svet.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj idealen začetek dneva se zgodi, ko je zunaj šotora že dovolj svetlo, da se prebudim brez budilke. Ko odprem zadrgo, je pred mano čudovit razgled in na gorilniku že vre voda. Miha že išče žličko, s katero bo zamešal kavo. In vem, da je pred mano dan pustolovščin. Se zgodijo, se.
2. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Čeprav na ta del nisem najbolj ponosna, me trenutno duhovno napolnijo samo nenačrtovani trenutki. Včasih mi ostane kaj od nedeljske pridige, kdaj kaj preberem iz kakšne revije, knjige.
Pri srcu mi je oddaja S svetnikom na ti – Gregor Čušin ima tako preprost jezik, s tako bogato vsebino. Jutranjo vožnjo v službo obogatim s kratko molitvijo in priprošnjo, zvečer pa z možem velikokrat zaspiva ob besedah očenaša. Malo se še lovim, kako razporediti čas, in še vedno upam, da nekoč uspe.
3. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Doma so mi starši govorili, da ne bom dobila fanta, češ da sem preveč zasedena. No, pa sem ga, in to takega, ki ima sam še malo bolj zapolnjen urnik s skavtskimi in drugimi obveznostmi. Pri meni se ta del trenutno malo umirja, je pa zato več skrbi in dela za službo. Krmariva. Ne dovoliva, da greva spat, ne da bi si povedala, kako se počutiva in kaj se nama dogaja. Volja najde pot. Za zdaj ta še ni strma.
4. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Čeprav bi se našlo tudi kakšno težjo, za katero sem s pogledom nazaj hvaležna, mi je izkušnja skavtstva dala največ. Naučila sem se in se učim bivati v skupnosti, prevzemati odgovornost, uči me biti človek in hkrati mi dopušča napake in padce.
5. Zelo radi imate pohajkovanje doma in po svetu. Česa se na popotovanjih učite o sebi in svetu, ki vas obdaja?
Ravno iščem nove pohodne čevlje, ker so stari že pošteno zdrgnjeni in zluknjani. Razmišljam, da sem jih ravno pred kratkim kupovala in da še ne bi smeli biti tako zdelani. Če pa preštejem in seštejem, in to moji naravi poklica pritiče, vidim, da so luknje upravičen rezultat.
Za ogled fotogalerije Lininih potovanj kliknite tukaj
Ta moja, naša, najina pohajkovanja so mi prinesla toliko, da nič zato, če odnašajo le dober videz pohodnih čevljev. Baden Powell pravi, naj imamo življenje za igro, svet za igrišče. In kako naj se igra dobro igro, če igrišča sploh ne poznamo? Že nekaj let me vleče po svetu in v svet. Res sem hvaležna, da sem imela možnost, da sem se podala na toliko raznovrstnih poti.
Kakorkoli obračam in obrnem, pa so mi najljubše tiste prehojene, pri katerih nastajajo luknje v čevljih. Poti, kjer pod težo nahrbtnika in strmine pred sabo prevprašujem svoje odločitve. Najprej to, “kaj mi je bilo tega treba”, in za tem še tiste pomembnejše.
Na koncu vedno ugotovim, da se splača. Da se vedno, vedno splača “gristi” vzpetino, prehoditi še en kilometer več, počakati na lokalni prevoz, čeprav zamuja že več ur, da je vredno klepetati z domačini, spraševati, čakati …
Kamorkoli grem, nikoli ne vidim vsega, kar je za “obkljukati”. Vidim pa otroški nasmeh ob kepici sladoleda, prijazno gesto natakarja, igro nogometa brez prave žoge … vse tisto, kar mi doma tolikokrat uide. Tega se učim. Učim se, da moje hitenje na drugem koncu sveta ne bi imelo prav nič veljave in da letenje čez življenje nima smisla.
Učim se prilagajanja, ko bi jaz zmogla še naprej, sopotnik pa potrebuje počitek, učim se preprostosti, ko imam s sabo samo štiri majice in ko gledam, kako v majceni trgovinici s čipsom živi cela družina.
Na vsakem potovanju se zamislim, če je prav, kar delam, če jim s tem, ko se sprehajam po njihovi deželi, res kaj koristi, če prostovoljske ure res kaj štejejo. In vedno je en dan, ko me zadane, ker ni odgovora. Nikoli ga ni in to vem že vnaprej.
Grem, da spreminjam sebe. Ker to je konec koncev največja in najtežja naloga, ki jo imam. In če mi tisti tretji žulj na desni peti po stotih kilometrih k temu pomaga, je vredno, kajne? Zato grem znova in znova, koliko koščkov Igrišča me še čaka!
6. Lahko z nami delite kak ljub utrinek z izletov? Ste se v katerega od krajev še posebej zaljubili?
Utrinkov je ogromno, mi pa danes prihaja na misel dan, ko sva z Janjo hodili po Emini romarski poti. Vem, da je bilo proti koncu najinega romanja in da se je v najini knjižici že nabralo nekaj žigov. Tisti večer sva iskali prenočišče kot vsak večer prej.
Malo sva lahko okusili tisto grenkobo, ko si zavrnjen, in vdihneš, zbereš pogum in trkaš naprej. In sva jo našli! Prijazno gospo, gostiteljico, ki je živela nedaleč stran od cerkve. Požirali sva zgodbe, ki nama jih je pripovedovala ta izobražena starka.
Ponudila nama je svoj dom, skuhala večerjo, postlala kavč in pokazala prikupno skromno kopalnico. S čebrom sva se umili in zjutraj naju je pričakala skuhana kava. V slovo nama je dala obesek svete družine. Spomin na ta večer mi je res ljub.
Prav zaljubila se nisem v noben specifični kraj, vem pa, da bi se vrnila še kdaj v Brazilijo in na Portugalsko. Najbrž zaradi čudovitih spominov in ljudi.
7. Ste skavtinja in učiteljica. Kako vam to, kar ste se naučili pri skavtih, pride prav pri vzgoji bodočih generacij?
Moja izkušnja mi pride vedno bolj pride prav. Hvaležna sem, da si kot skavtski voditelj postavljen na mesto, kjer imaš veliko stika z otroki in mladino in z njimi rasteš.
Klepeti med malico o njihovih domačih živalih in teniških turnirjih so mi prav pri srcu. To se mi zdi tisti prvi korak, da se vzgoja sploh lahko začne – zaupanje.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ko sem res slabe volje, mi je misel, da sem lahko takšna, najprijetnejša. V takih trenutkih se potem, ko si dovolim biti slabe volje, poskušam začeti zahvaljevati za vse, kar imam. Ker potem vidim, da je slednji spisek vedno daljši. Tako vidim, da nimam ravno razloga za slabo voljo.
9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Če bi ga imela, bi mi bilo najbrž lažje, za zdaj pa je vsak dan in z njim večer samosvoj in drugačen. Če pa štejejo umivanje zob, tuš in kratka zahvala, potem imam ritual. Umiri pa me do te mere, da v minuti, ko se uležem, tudi zaspim. Učinkovito! 😊
10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker smo tako močne in krhke hkrati, ker znamo splesti tako trdna prijateljstva, ker se ne zadovoljimo z “v redu”, ampak kopljemo, dokler ne najdemo pravega izvira.
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
