Dvaindvajsetletni salezijanec Danijel Kokalj prihaja iz Šinkovega Turna v župniji Vodice. Z njegovega obraza sijeta dobrosrčnost in mir. Ko spregovori o svojem poslanstvu, se začuti, da si mladim, ki jih spremlja, zares želi pomagati. Trenutno se v Italiji ob študiju filozofije pripravlja na življenje po don Boskovi karizmi.
Ob koncu tretjega letnika se je Danijel začel spraševati, kaj je njegova pot sreče, kakšne sanje pripravlja zanj Bog in kam ga kliče. Po srednji šoli je zato vstopil v formacijsko hišo na Rakovniku v Ljubljani na razločevanje poklicanosti. Septembra 2021 je vstopil v mednarodni salezijanski noviciat Colle Don Bosco v Torinu, svetnikovem rojstnem kraju. Pred dobrim letom je opravil začasne zaobljube.
Kaj oziroma kdo vas je navdahnil, da sledite klicu v posvečeno življenje? Zakaj salezijanski red?
Ob koncu tretjega letnika sem si začel postavljati vprašanja: kaj je moje poslanstvo in zakaj sem tukaj? Misel, ki se je vame močno zakoreninila, je: “Kam me kličeš, Gospod? Vsi smo za nekaj poklicani.” Od tistega trenutka sem molil še močneje in prosil Boga, naj mi pokaže pot, ki jo je ustvaril zame. Vedno sem govoril: “Želim biti srečen in ti me poznaš bolje, kot jaz poznam sebe.”
Kmalu sta se po razločevanju “pokazali” dve možnosti – ali biti družinski oče ali pa me Bog kliče, da bi mu bližje sledil po zgledu Janeza Boska, kot redovnik salezijanec. Potem sem začutil klic in željo v sebi slediti Gospodovemu klicu v redovniško življenje.
Katera salezijanska vzgojna načela so vam najbližja in zakaj?
Salezijansko geslo je: “Daj mi duše, drugo vzemi.” To se morda sliši malo srhljivo, pa vendar ima za seboj tako velik in lep pomen. Pomembno je, da mlademu človeku pomagam kot kristjan in dober državljan, da duhovno zraste in pride v nebesa. To je moja motivacija, ki me vedno znova žene naprej.
Velikokrat se spomnim, da sem dal življenje za Boga in za mlade in ne živim več samo zase. Spremenilo pa se je tudi to, kako name gledajo mladi, prej sem bil kot animator, zdaj sem redovnik, salezijanec.
Kako prepoznate in podpirate mlade, ki se soočajo s težavami in izzivi?
Z ljubeznivostjo in povsem preprostim človeškim pristopom. Pomembno je, da se počutijo sproščeno in da sem jim tam vedno na razpolago in poskušam biti vedno prisoten ob aktivnostih, da me lahko bolje spoznajo in jaz njih. Na začetku so nekateri mladi precej zadržani, ker te še ne poznajo, vendar so z vsakim dnem bolj sproščeni in so lahko ob tebi to, kar so.
Mladi salezijanec zasebno
Na katerem področju dela znotraj salezijanske skupnosti vidite svoj največji potencial?
Vidim se kot vzgojitelj v dijaškem domu na Rakovniku ali v Želimljah. Pa tudi pri delu v naših salezijanskih mladinskih centrih.
Letos sem v Milanu začel študij filozofije in spoznal nove sobrate. Ob vikendih pa sem delal z mladimi, ki so se soočali z drogami, alkoholom, orožjem in s težko družinsko problematiko. Naša naloga je bila, da se z njimi povežemo, jih poslušamo in jim pomagamo. Videl sem, da ti mladi v sebi skrivajo močne in boleče rane, ki jih ne znajo izraziti ali ubesediti, poleg tega pa nimajo prave osebe, s katero bi se bili pripravljeni pogovarjati, kaj šele se ji zaupati.
Kako vidite pastoralo mladih v prihodnje? Kako bi morala nagovoriti sodobno mladino?
Ena stvar je, o kateri sem vse bolj prepričan: “Hrepenenje po Bogu nikoli ne bo ugasnilo. Imajo ga vsi mladi, ima ga vsak človek. Ni se treba bati, da mladih Bog ne zanima več.” Vsi iščejo srečo, veselje, notranji mir in ljubezen, kar pa Bog je. Se mi pa zdi, da pri veliko ljudeh manjka tisti pravi človeški stik in pristen odnos, ki ga človek zmore.
Kako vas je salezijanska duhovnost obogatila in vplivala na vašo osebno vero?
Salezijanska skupnost mi je dala veliko veselja, preprostosti in igrivosti. Naučila me je, da znam preklopiti iz nekakšne globine v otroško igrivost z mladimi. Salezijanska skupnost zame predstavlja veliko družino.
Kateri je vaš najljubši citat sv. Janeza Boska in zakaj vam je všeč?
“Rad bi vas videl vesele na tem svetu in vesele v nebesih.” Zame ta misel predstavlja veselje, da lahko ustvarjam okolje, ki je majhen košček nebes na zemlji.
Kaj bi sv. Janez Bosko svetoval mladim salezijancem v današnjem času?
Mladim bi svetoval, naj jih ne bo strah, ko najdejo zaklad, ki je seveda to, kar Bog želi od njih. V tistem trenutku naj jih ne bo strah spustiti vse in z odprtimi rokami objeti zaklad. Naj jih ne bo strah poslušati Boga in slišati njegov odgovor.
Članek je bil v razširjeni obliki najprej objavljen na portalu druzina.si
