Otroci, ki so mirni, spoštljivi, vljudni in ki drug drugemu pomagajo pri učenju – ne, to ni nekaj, o čemer lahko samo sanjamo, pač pa k temu spodbuja pedagogika montessori. “Vzgoja za mir,” sta v enem stavku povzeli glavni cilj učiteljici Noelia Lopez Bončina in Daša Brezar Belcijan, ki v zavodu Locus Montessorium otroke učita in vzgajata tako, kot si je pred več kot 100 leti zamislila Maria Montessori.
V intervjuju za Aleteio smo ju povprašali, kako je to videti v praksi, kakšni so rezultati takega načina izobraževanja ter tudi kako pri svojih sinovih prakticirata to, kar učita v službi.
Zakaj je vzgoja po metodi montessori drugačna?
Bistvo te vzgoje je vzgoja za mir, kar pomeni ne samo spoštovanje sebe in drugega, ampak tudi okolja, v katerem bivamo. Umirjeno pristopanje k težavam in iskanje rešitev, vse skupaj pa temelji na vrednotah, ki jih vedno poudarjamo.
Kar je zelo drugače od klasičnega šolanja, je to, da so skupine mešane, tri starostne skupine se učijo skupaj; torej prva triada (1.–3. razred) skupaj, druga triada in tako naprej. Tako se otroci učijo drug od drugega in tudi učijo drug drugega timskega dela, sodelovanja, medsebojne pomoči.
Velik poudarek je na poznavanju samega sebe, čuječnosti, poznavanju svojih čustev in reakcij. Če sem v stiku sam s sabo in svojimi čustvi, znam prav reagirati, se umiriti, mirno reševati konflikte. Posledica tega je, da so otroci bolj zdravi, tudi duševno, in s tem prispevajo k boljšemu svetu.
Montessori vzgoja je način življenja, ki v ospredje postavlja otroka, išče to, kar je najboljše za otroka. Spodbuja k samostojnosti, kompleksnemu razmišljanju, širini. Cilj je vzgojiti spoštljivega človeka, ki bo prek sebe spreminjal svet na bolje.
Kaj to konkretno pomeni?
K temu pristopamo z več perspektiv: prepoznavanje čustev, poznavanje delovanja naših možganov, ponazarjanje skozi igre in konkretne primere. Da otroku na konkreten način, skozi eksperiment, pokažeš, kaj pomeni npr. biti prijazen do sebe. Zadnjič smo jim to prikazali s prispodobo kozarca vode, v katerega smo dali veliko kakava. Tekočina je bila temna, motna. Nato pa smo otroke spodbudili k izražanju pozitivnih čustev, pohval.
Z vsako pohvalo smo v posodo nalili malo vode in tekočina se je vedno bolj bistrila. Otroci so tako razumeli, da lahko tudi na svoje razmišljanje s pozitivnimi mislimi vplivamo tako, da se nam razmišljanje “zbistri”. Na čim bolj konkreten način predstavimo, kaj se dogaja v nas, kako razmišljamo, s tem pa spreminjamo najprej sebe, potem pa tudi druge.
S kakšnimi pripomočki dosežete konkretno predstavitev abstraktnih učnih pojmov?
Za to uporabljamo različne aktivnosti, praktične prikaze, posebnost vzgoje montessori je uporaba pripomočkov in materialov, ki otrokom najprej nek abstrakten koncept prikažejo na konkreten način, še preden ga zapišemo na papir ali v zvezek, na primer kaj pomeni število 1.000. Otrok si to težko predstavlja.
Če pa uporabimo učni pripomoček, ki ima sestavljenih 1.000 majhnih kroglic v 10 plasteh po 100, in lahko otrok najprej otipa eno kroglico, potem deset, nato sto in ko doda deset stotic, mu je jasno, kaj je to tisoč v primerjavi z ena, deset, sto.
Materiali so narejeni tako, da so multisenzorični, torej da jih lahko otroci otipajo, začutijo, potežkajo. Za nas ni pomemben le cilj, ampak je za nas učenje proces in kako prideš do znanja. Učni proces ima veliko ponavljanja, kajti šele na utrjene koncepte lahko nalagamo težje in bolj zapletene pojme.
Na kakšen način pri vas poteka učenje?
Za otroke v šolskem obdobju je značilno, da imajo zelo radi zgodbe. Veliko snovi podajamo prek zgodb in nato skozi razlago različnih pojmov v zgodbi odpremo raziskovanje različnih področij. Pri nas namreč predmeti niso ostro ločeni med seboj, pač pa se poudarja medsebojno prepletenost, širino in povezovanje interdisciplinarnih snovi.
Medtem ko otroku razlagaš o nastanku sveta, se tako lahko dotakneš področja razvoja vesolja, razvoja vrst in človeka, pa kako različne vere razlagajo Boga in tako naprej.
Pri otrocih zelo spodbujamo samostojno raziskovanje, da nek projekt raziščejo z vseh mogočih vidikov. Otroci na primer z eno učiteljico govorijo izključno v angleščini, kar pripomore k organskemu učenju jezika in njegovih pravil v vsakodnevni konverzaciji. Starši povejo, da se otroci, ko gredo skupaj na potovanje, brez zadrege ali problema sporazumevajo v angleščini, ni jih strah, da bi naredili kakšno napako, ne “zamrznejo”.
Otroci so tudi navajeni postavljati veliko vprašanj, ko kam gremo, sodelavci so presenečeni, koliko otroci sprašujejo in kaj vse jih zanima, kako širok imajo pogled na neko stvar. Ker se otroci učijo v mešanih skupinah, prihaja do tega, da starejši otroci pogosto kaj razložijo mlajšim, jim pomagajo, so kot neki mentorji. Ni pa nujno, včasih tudi kakšen mlajši otrok, ki nekaj že razume, kaj razloži starejšemu. Vse to je zelo dobro za njihovo samopodobo in samozavest.
Kaj pa praktični predmeti, kot je na primer gospodinjstvo?
Celoten proces učenja je tak, da imajo otroci stalno ogromno stika z opravili iz vsakodnevnega življenja. Recimo za sabo morajo pospravljati, na policah, kjer so zloženi didaktični pripomočki, pobrisati prah, pospraviti garderobo … Sami pripravijo mizo pred malico ali kosilom, tako da zložijo posodo iz stroja, pripravijo krožnike in pribor …
Letos imamo celoletni projekt peke kruha z drožmi, pri čemer si tudi zapisujejo svoja opažanja, spomnili pa so se tudi podjetniške ideje, ki jo morajo še razviti, to je, ali bi lahko izdelke iz svojega kruha tudi prodajali, torej kako se je treba lotiti neke podjetniške ideje. Razvijajo podjetniško miselnost.
Veliko smo tudi zunaj, kjer imajo kakšen praktičen projekt (npr. izmeriti in nažagati deske za določeno nalogo pri znanosti) ali pa med sprehodom ali igro v naravi dodatno utrjujemo znanje o okolju, rastlinah, živalih … Vzgoja montessori uči, da ima vsaka stvar, vsako bitje, ki obstaja, svoj namen na tem svetu in da moramo spoštovati vse.
Obe imata svoja sinova v Angelinem vrtcu, ki temelji na metodi montessori. Kako vzgajata Valentina (Noelijin5-letni sin) in Gala (Dašin2-letni sin)?
Obe sva v preteklosti delali v montessori vrtcu, zato želiva tudi v najinih družinah in najinim otrokom privzgojiti načela te pedagogike. Zelo lepo je, da v vrtcu veliko pojejo, skupaj zmolijo pred jedjo, se zahvalijo. Na splošno vzgoja montessori veliko poudarja hvaležnost, da znaš opaziti konkretne stvari, osebe ali dogodke v tvojem življenju, ki so dar, in biti zanje hvaležen.
Noelia: Valentin je, recimo, to lepo navado iz vrtca prinesel tudi domov: da se moramo doma pred obroki zahvaliti. Tudi pri nas v šoli otroci pišejo dnevnik hvaležnosti in čeprav jim je na začetku težko, z vajo postanejo pozorni in jim gre vsak dan lažje. Pred časom je učenka čisto spontano med malico, ko ji je učiteljica prinesla nekaj, kar je zmanjkalo, rekla: “Hvala, ker tako lepo poskrbite za nas.”
Daša: Ko grem z Galom na sprehod, se pogovarjava o tem, kaj naju obdaja, kaj opaziva. Včasih tudi zapojeva kakšno pesmico. Zadnjič pa sem glasno rekla, kako hvaležna sem, da nam drevo daje kisik za življenje. Verjetno ni razumel, vendar sčasoma bo tudi sam razvil občutek za hvaležnost za vse, kar ga obdaja.
Tudi ko pride npr. napad trme, ki jih ima trenutno moj dvoletnik, si prizadevam biti notranje umirjena in trdna, ker mu bo moja reakcija pomagala, da bo kdaj pozneje sam lažje in bolj umirjeno prišel do rešitve.
Imata kakšen nasvet za to, kako doma vzgajati otroke po principu vzgoje montessori?
Spodbujati moramo otroke, da so čim bolj samostojni. Otroci so sposobni mnogo več, kot včasih mislijo starši. Zgodi se, da kakšni stari starši čudno gledajo, če daš enoletnemu otroku piti iz kozarca namesto iz stekleničke. Dejstvo je, da je za otroka bolje, če pije iz kozarca, ko je tega že sposoben, ker to krepi njegovo fino motoriko in njegovo samozavest.
Na otroke moramo gledati kot na ljudi, ki bodo nekoč odrasli. Postavljati jim moramo meje, kajti svoboda obstaja znotraj nekih jasno določenih meja. Spodbujajmo jih tudi k radovednosti. Potrudimo se za to, da si vzamemo nekaj kvalitetnega časa za družino, to so npr. skupni obroki, pa zanimanje za otroka in njegovo počutje, šolsko delo … Naloga staršev ni, da vprašajo, kakšno oceno je dobil, ampak kaj se je novega naučil.
Človeško je, da smo starši kdaj tudi raztreseni, nepotrpežljivi, pomembno pa je, da se trudimo vseeno biti sami čim bolj v miru. Predstavljajmo si človeka, kakršnega si želimo, da bo otrok nekoč. Pomembno je tudi, da pomagamo otroku izraziti, katera čustva čuti, tudi s tem, da sami izrazimo svoja čustva, na primer: “Danes sem jezna, težko mi je.” Ne bojmo se otroku tudi opravičiti, kadar smo kaj naredili narobe in priznati svoje napake.
