Šiviljstvo Bakhita je edinstven prostor, namenjen številnim ženskam, ki so se ali pa se še vedno srečujejo s prostitucijo. Zatočišče miru, ki jim omogoča, da okusijo medsebojno povezanost, lepoto, prizadevanje, skratka v eni besedi življenje.
Delavnica deluje znotraj Doma Bakhita (Maison Bakhita), ki jo je v Parizu septembra 2021 ustanovila škofija v pomoč migrantom pri vključevanju v družbo. Šiviljska delavnica se nahaja v 18. pariškem okrožju.
Od ponedeljka do petka, med 9. in 16. uro, osem žena, večinoma so Nigerijke, šiva pod budnim očesom nadrejene, ki jih uči, spremlja in vodi proizvodnjo. Proizvodnjo, ki se še razvija in se je po letu 2021 pretežno usmerila v šivanje poročnih oblek.
Šiviljsko delavnico Bakhita je leta 2017 ustanovilo društvo Aux Captifs, la libération. Žene so se najprej učile šivanja zase, šele sčasoma je delavnica postala prostor vključevanja in so šivilje začele delati po naročilu, svoj izdelek prodale in dobile plačo za opravljeno delo.
Po statutu so opredeljeni kot nekakšen sprejemni in dobrodelni center, kar v Franciji olajša raznovrstno delo z osebami, ki še niso vključene v družbeno in poklicno življenje.
Od leta 2021 se šiviljstvo Bakhita ukvarja predvsem s poročnimi oblekami. “Imamo možnost ustvariti nekaj lepega, pa naj bodo to obleka, kratke hlače, pasovi, pentlje, kravate … in ovrednotiti šiviljsko delo,” pojasnjuje Florence de Dreux-Brézé, odgovorna za delavnici Bakhita in Bosco, ta se ukvarja s slikopleskarstvom.
“Šivilje so ponosne, da izdelujejo poročne obleke, mladoporočenci jih pohvalijo, obleke slikajo profesionalni fotografi, fotografije so razstavljene po delavnici, vse to je zelo dragoceno.”
Ne samo, da se šivilje naučijo teorijo in tehnike šivanja, pomembno je, da ustvarijo obleke za posebne priložnosti, iz dražjega in lepšega blaga. Veliko sodelujejo z organizacijo Enfant Roi, ki otrokom išče botrstvo.
Radi bi postali še boljši
ekipa Aleteie
Veliko povpraševanje po poročnih oblekah
Šivanje poročnih oblek je v polnem zagonu. Poleti 2021 je šiviljstvo Bakhita poskrbelo za tri poroke, leta 2022 pa že za 24. V letu 2023 se je najavilo nekaj dvajset naročil, razporejenih skozi vse leto, tudi v zimskem času. “Zelo malo je organizacij, ki ponujajo šiviljske storitve s tako močnim socialnim vplivom,” Florence pojasni razlog velikega uspeha.
Zelo pomembno je tudi sodelovanje z župnijami. “Društvo Aux Captif, la libération je močno vpeto v župnijsko in škofijsko življenje. Oporo smo poiskali po župnijah, ki nas podpirajo, vse drugo se opravi od ust do ust. Poročne obleke so opazne, mladoporočenci nas priporočajo … Med vsemi vpetimi v projekt vlada neka rahločutnost.”
Osebna izpolnjenost
Z izdelovanjem lepih oblek se šivilje samouresničujejo. Najboljši dokaz za to je, da večina žensk ostaja v delavnici po 16. uri, da še same sebi sešijejo obleke. To ni zanemarljivo. Vse so se srečale s prostitucijo oziroma se še poskušajo izviti iz nje. “Njihov odnos do telesa in obleke je zelo zapleten,” poudarja Florence.
“Tukaj se oblačijo v vseh pomenih besede. Postavljajo se na noge, se izpolnjujejo, odkrivajo nekaj, kar rade počnejo.” V delavnici telo ni več zlorabljeno. Postaja dragoceno in čudovito, prinaša lepoto. Edinstvena izkušnja žensk, ki so pogosto žrtve trgovine z ljudmi.
O prostituciji se ne pogovarjajo. “Ženske, ki pridejo, so šivilje, ne poznamo njihovega osebnega življenja,” pojasni Florence. Vendar društvo Aux Captif, la libération pozna vse šivilje. Vsako šiviljo namreč spremlja socialna delavka iz društva.
Torej so šivilje poleg šivanja v delavnici deležne socialnega spremstva in se udeležujejo tudi drugih dejavnosti društva: molitve, tečaja francoščine, izletov, taborov, dežurstev …
Prostor bivanja
Šivilje ostanejo v delavnici povprečno 18 mesecev. Veliko pridobijo: zgradijo zaupanje vase, pridobijo samospoštovanje, prijatelje, odkrivajo lepoto, spoznavajo, kaj pomeni dobro opravljeno delo, natančnost, vztrajnost … “Presenečena sem, kako močan vpliv ima lepota nanje,” pričuje Florence.
“Poročne obleke so čudovite in poročne fotografije so lepe. Šivilje občutijo globok ponos, zavedo se, da so sposobne narediti nekaj lepega.” Florence pričuje tudi o samostojnosti, ki se razvija pri vsaki posameznici, vedno bolj usposobljeni šivilji. Vsaka ima svoje orodje in se počuti kot strokovnjakinja.
Šiviljstvo Bakhita je navsezadnje tudi življenjski prostor, kjer se stkejo močne prijateljske vezi. Petek je v delavnici “dan skupnosti”, namenjen medsebojnemu druženju in povezovanju, da bi ženske odvrnili od postopanja po ulicah.
Nedavno je pričevala ena od šivilj: “Prej sem šla na ulico, da bi koga srečala, zdaj, ko delam v delavnici, nimam več te potrebe.” Zavetnica šiviljske delavnice je Bakhita, mlada sudanska sužnja, ki je postala gospodarica svojega življenja. Presenetljiva svetnica, ki spremlja, bedi in spodbuja šivilje na njihovi poti vključevanja v družbo in poklic.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
