Udobno sem se namestila na ležalnik in odprla knjigo. Njen naslov (v angleščini): Kako ne sovražiti svojega moža po prihodu otrok. Tema knjige: delitev gospodinjskih opravil in skrbi za otroke med zakoncema ter nevidno miselno breme, ki pride skupaj s tem, ko postanemo starši.
Ko sem se po nekaj prebranih vrsticah na glas zasmejala, me je prijateljica iz kampa, kjer pogosto dopustujemo, vprašala: “Ali nisi že lani brala nečesa podobnega?”
Očitno se mi vprašanje o tem, kako zvoziti med številnimi obremenitvami, ki jih prinaša s sabo obdobje šoloobveznih otrok, periodično vrača. Ironično, skladno s tem si tudi izbiram svoje prostočasno čtivo.
Kako ohraniti notranji mir kljub neskončnemu seznamu obveznosti, dolžnosti in dela, ki ga je treba opraviti po pisanih in nepisanih pravilih? Kako ohranjati dober zakonski odnos kljub pritisku, ki ga čutiva ob vzgoji otrok in predstavah o tem, kakšno naj bi bilo starševstvo?
Kako predana sva zavezi, da najini otroci obiskujejo glasbeno šolo in športne dejavnosti, se letos najbolj izrazito vidi ob torkih, ko je večkrat v popoldnevu treba odpeljati otroke v bližnje mesto, kjer so te dejavnosti na voljo. Otovorjena z glasbili in opremo pospremim mlajše do vrat.
Vztrajam pri nekaterih načelih, kot je ta, da pred odhodom od doma pojemo dostojno kosilo. Želim tudi, da se otroci počasi navajajo, da so za sporočanje oz. spremljanje različnih sprememb v urniku učiteljem, mentorjem in trenerjem odgovorni sami (tudi če to storijo prek najinega telefona).
Vožnjo rada izkoristim za pogovor o tem in onem, večkrat je to posvečeni čas za posameznega otroka, saj je v veliki družini težko dobiti otroke na samem. A pogosto se vožnja sprevrže v nestrpno hitenje ali pa namrgoden molk zaradi premlevanja vseh mogočih obveznosti, ki jih je še treba postoriti, bodisi v mestu bodisi po prihodu domov. Radio pogosto utišam, saj mi od zvočnih dražljajev že tako ali tako brenčijo ušesa.
Včasih le na tihem molim za vse, ob čemer se počutim nemočna ali nesposobna. Dejstvo je, da v veliki družini hitreje začutim, kako veliko stvari me presega in ni v moji moči. Zato izročam tiste, ki jih nimam pod nadzorom. Upam, da se bodo najine žrtve nekoč nekje poznale.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
