Bazilika Marije Snežne ali sv. Marije Velike je ena od štirih osrednjih papeških bazilik v Rimu in eno najstarejših svetišč, posvečenih Mariji.
Če že to ne zadošča za enega najpomembnejših romarskih ciljev, pa jo katoličani in turisti v božičnem času še toliko raje obiščejo, saj pod njenim okrašenim oltarjem hranijo relikviarij s petimi delci jaslic, v katere so po rojstvu položili dete Jezusa.
Ti kosi lesa so dolgo pot iz Betlehema v Rim prepotovali v nemirnih časih in so v baziliki shranjeni od sredine 7. stoletja.
Aleteia se je z msgr. Pierom Marinijem, vikarjem nadduhovnika bazilike Marije Snežne in varuhom jaslic, pogovarjala o skromnih začetkih teh relikvij in sporočilu, ki ga prinašajo še danes.
Iz česa je sestavljena relikvija?
Relikvija jaslic je sestavljena iz petih kosov lesa, ki izvirajo iz platane, drevesa, ki raste v Palestini in je podoben tistemu, na katerega je splezal Zahej.
Štirje kosi lesa so verjetno tvorili dva “X-a”, ki sta stala na obeh straneh jaslic, peti kos pa je bil položen na sredino, da ju je držal skupaj.
Kot kaže, so kosi sestavljali predmet, na katerega je bila položena slama za živali. Po 14 stoletjih so tukaj torej ostali ti leseni delci. Verjetno so bili kosi nekdaj daljši in večji, vendar so v vsem tem času prestali številne spremembe.
Kako vemo, da so ti delčki lesa Jezusovih jasli?
Ko so omenjali Jezusove jasli, sem se običajno nasmehnil, saj sem mislil, da je to zgolj ena od mnogih zgodb, ki jih slišimo.
Toda ne, ob preučevanju dokumentacije vidimo, da ti delci resnično segajo v Betlehem. Imamo dve pomembni pričevanji. Prvo, najstarejše, je od Origena, ki je bil teolog iz Aleksandrije.
Zapisal je, da so relikvijo Jezusovih jasli hranili v Betlehemu okoli leta 210 ali 220. To je izredno pomemben podatek.
Drugo zgodovinsko navedbo imamo od sv. Hieronima, ki je odšel v Palestino in tam ostal 35 let. To je bilo okoli leta 400. Kristjani so še vedno hodili na Vzhod in v Sveto deželo je prihajalo veliko romarjev.
Sv. Hieronim pravi, da je moral občasno spremljati romarje, da bi si ogledali sveto jamo in jasli, v katere je bil položen Gospod. To je torej drugo pričevanje, poleg Origenovega, obstajajo pa tudi druga.
Spričo teh informacij sem postal manj nezaupljiv v primerjavi z začetkom, ko so me prosili, naj postanem varuh Jezusovih jasli. Zdaj samo častim to relikvijo in opazujem ponižnost, s katero sta se začela Cerkev in vera v našega Gospoda.
Kakšno pričevanje ta relikvija danes prinaša ljudem, ki jo obiskujejo?
Ta relikvija kaže na revščino, s katero se je Cerkev začela in s katero bi se morala vedno meriti v zgodovini, čeprav ni bilo vedno tako.
Gospod se je rodil in položili so ga tja, na slamo, kjer so bile živali, ker ni imel ničesar. Potem je Ubožec končal na križu, in čeprav je res, da je sledilo vstajenje, je človeštvo v Gospodu doživljalo izkušnjo skrajne revščine.
Zato je sv. Frančišek vztrajal pri Gospodovi človeškosti; poudarjal je to revščino, ki je potrebna za Cerkev. Ljudje lahko pridejo sem ter premišljujejo in meditirajo o teh kosih lesa, vedoč za njihovo zgodovino in za to, o čemer pričajo.
Kako so ti kosi prišli v Rim?
Leta 636 so Jeruzalem obkolile saracenske vojske, zaradi česar jeruzalemski patriarh Sofronij ni mogel praznovati v Betlehemu, kjer so bile Jezusove jasli.
Soočen s tem položajem je vzel delce jasli in jih poslal v Rim, kjer je bil Teodor I., papež palestinskega rodu. Ti so želeli kose lesa ohraniti, saj so bili zanje dragocena relikvija.
Kako so ti kosi prišli v Rim?
Relikvija je prišla do bazilike Marije Snežne, zaradi česar so jo začeli imenovati Marija “ad praesepe”, Marija pri jaslih. Imenovali so jo tudi rimski Betlehem ali zahodni Betlehem.
Ta bazilika je bila idealen kraj za shranjevanje jasli, saj je bila prvo svetišče, posvečeno Devici Mariji. V času papeža Hadrijana I., v osmem stoletju, so na desni strani bazilike zgradili oratorij, v katerem so hranili relikvijo Jezusovih jasli.
Več stoletij so jo obiskovali vsi romarji, ki so prihajali v Rim iz severne Evrope, saj je bila to ena najpomembnejših relikvij v Rimu.
In pozneje?
Sredi 16. stoletja so ta oratorij vključili v kapelo znotraj cerkve sv. Marije Snežne, relikvija pa je bila tam hranjena v urni, za katero pravijo, da je bila zelo lepa.
Prirejali so tudi procesije, relikvija pa je bila ob božiču izpostavljena na glavnem oltarju. Konec 18. stoletja so prišli Napoleonovi vojaki, ki so urno odnesli in pustili le lesene dele.
Nekaj let pozneje, leta 1802, je Pij IX., ki je bil zelo predan tej cerkvi, naročil izdelavo relikviarija v zlatu in srebru, ki ga vidimo danes. Relikviarij je izdelal Giuseppe Valadier, ki je izhajal iz družine rimskih zlatarjev.
Pij IX. je dal zgraditi tudi hipogej, kjer še vedno hranijo relikvijo, in izdelati svoj kip v klečečem položaju, ki ga je postavil pred relikvijo. Pred nekaj leti, leta 2019, so lesene kose obnovili in majhen delček lesa kot relikvijo poslali v Palestino.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
