Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 28. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Napisati knjigo ob službi in treh majhnih otrocih? Tanji je uspelo

Tanja Selan

Fotografija je last Tanje Selan

Tina Martinec Selan - objavljeno 07/01/24

"Bila sem zahtevna najstnica in se zavedam, da bodo taki verjetno tudi moji otroci"

Tanja Selan je bila na letošnjem Družininem nagradnem natečaju Svetlobnice ena izmed treh nominirancev za nagrado. To, da se je njeno delo, mladinski roman, uvrstil med prve tri, šteje za veliko potrditev svojega dela in svoje ustvarjalnosti. Tanja je predana žena in mama treh otrok, z njo pa smo poklepetali o njenem romanu, namenjenemu najstnikom, o tem, kakšna je bila sama kot najstnica in kako z možem vzgajata svoje tri otroke.

Tanja, napisati knjigo ob službi in treh majhnih otrocih ni mačji kašelj. Od kje je prišel navdih?
Sveti Duh res zelo močno deluje preko otrok, saj se je vse skupaj začelo pravzaprav s spodbudo mojih otrok, ki sem jim že kdaj napisala kakšno pesem, torej so vedeli, da njihova mami kdaj kaj napiše. Ker radi berejo in pogosto tudi beremo skupaj, so mi enkrat poleti rekli: “Mami, pa ti napiši kakšno knjigo!” Najprej sem samo odmahnila z roko, ampak zadeva mi ni dala miru.

Tanja Selan

Res je bilo, da sem že nekaj časa čutila, da je v meni nekaj, kar mora na plano, kot da bi v sebi nosila neko ustvarjalnost, ki me je tiščala. Služba in družinsko življenje me seveda kar precej posrkajo, tam ni veliko prostora za mojo ustvarjalno žilico.

Je pa bila želja po pisanju vedno v meni in del mene. Že v gimnaziji, ampak ker si s pisanjem pač težko služiš kruh, sem to čisto zatrla. Zadnja leta, ko sem bolj v stiku s sabo, se je to spet začelo prebujati, pa sem spet želela utišati, v smislu, saj ni časa za to, imam otroke, službo itd. A ko so me oni spodbudili, kot da bi čutili to željo v meni, sem naredila korake v tej smeri in se mi je odprlo.

Kako je potem potekal proces pisanja knjige?
Zato sem se res usedla in začela pisati, sem si pa obljubila, da bo to samo zame in tega sploh nisem nikomur povedala, na začetku niti možu ne. To je bilo neko moje zatočišče, prostor zame, v katerem sem uživala. Stvar je zelo lepo stekla in kar kmalu se je zgodilo, da je bila ta zgodba stalno z mano, povsod in karkoli sem počela, sem videla svoje like iz romana, dobesedno so bili okoli mene in sem se skorajda pogovarjala z njimi.

Ideje za potek zgodbe sem zapisovala kdaj kar na kakšen račun, na svojo dlan, kdaj je navdih prišel in sem se snemala med vožnjo v avtu, tudi pri frizerju sem pisala in tako dalje. Je pa bilo treba pri tem tudi vztrajati, pridejo tudi “dnevi suše”. Ni to kar tako, da si rečeš, zdaj bom pa napisal roman in je knjiga tu. Zadala sem si, da se čisto vsak dan usedem in nekaj napišem in tega sem se držala. Brez vztrajnosti ne bi bilo nič.

Kaj vam pomeni, da ste se uvrstili med tri nominirance za nagrado?
Ko sem čez nekaj časa končno povedala možu, da pišem roman in sem mu dala za prebrati tisto, kar sem dotlej napisala (tega je bilo že kar nekaj), je bil povsem navdušen in to mi je bila velika spodbuda. Obvestilo o Družininem natečaju Svetlobnice je prišel ravno v trenutku, ko se mi je zadeva malce ustavila, kot da bi prišla neka kriza.

Potem pa sem si rekla, da bom končala knjigo in jo poslala na natečaj, vsaj zato, da to nekdo prebere in dobim nek feedback, in to je bil spet dodaten dejavnik, da sem se res vrgla v pisanje in knjigo tudi dokončala.

Priznanja sem bila res vesela, kajti s pisanjem vedno razgališ del svoje notranjosti. To je priznanje mojega dela in mi je spodbuda za nadaljnje ustvarjanje.

Oglejte si še več fotografij.

Zakaj ravno mladinski roman?
Zelo se mi zdi pomembno, da je knjiga za mladostnike dobra. Da je močna, da ima dobro sporočilo, kajti v teh letih si ranljiv in zelo dovzeten za iskanja. Mladinski bralec se želi poistovetiti z likom. Če se poistoveti z likom, ki ima sicer kopico težav (nekaj težav, manjših ali večjih, ima vsak mladostnik) in ki vendarle v okolici in v sebi najde spodbudo, nekaj dobrega, če je po zaključku knjige v njem občutek, da zmore premagati težave, potem ga knjiga dela močnejšega.

Marsikatera knjiga za mladostnike se meni osebno ne zdi (dovolj) dobra ne dovolj sporočilna, ampak v teh letih je res pomembno, da bereš dobre stvari. Čeprav krščanske ideje v moji knjigi niso direktno izpostavljene, pa so vrednote jasno razvidne iz zgodbe in njenega sporočila.

Vaši otroci še niso najstniki. Kakšni ste bili sami kot najstnica in kakšna pričakovanja imate za najstniško obdobje svojih otrok?
Najstarejšega že malce vleče v smer najstništva, čeprav še nismo tam. Če sklepam po sebi in možu, ki sva bila oba kar zahtevna najstnika, nas morda čaka kar zahtevno obdobje. Zase vem, da sem se kot najstnica kar precej upirala, preizkušala meje, se počutila osamljeno in zapuščeno (čeprav objektivno, gledano z današnje perspektive, nikakor nisem bila) …

Se mi pa po eni strani zdi tudi prav, da ima najstnik možnost biti najstnik, da se kdaj opraska, da so kakšna razočaranja. Kajti vse prevečkrat se zgodi, da ljudje svoje neizživete najstniške občutke vlečejo mnogo predaleč v odraslost. Čeprav sem bila kot najstnica kar divja, sem to pravočasno izživela. Pri 20-ih sem pa že zelo dobro vedela, kdo sem in kaj želim, bila sem umirjena, relativno zgodaj sem se poročila in postala mama, tako da so se stvari vse postavile na svoje mesto.

Kako živite vero v vaši družini? V kakšnem duhu vzgajata otroke?
Oba z možem sva bila vzgajana v katoliških družinah, ampak lahko rečem, da sva šele po prihodu otrok oba res zaživela oseben odnos z Bogom. Najprej je poklical mojega moža v oseben odnos, potem pa postopoma tudi mene. Oseben odnos z Bogom prevzame tvoje življenje. Je kot neka nitka, ki je vsepovsod okrog nas in vse povezuje. Ker je Bog del mene, del naju, je pač prisoten v našem domu.

Otroci to čutijo, čutijo iskrenost, vejo, da smo vsi v stiku z Bogom. Najlepše mi je to, da je moj mož res zelo globoko veren, res ima rad Boga. Kako lepo mi je, ko otrokom govori o Bogu, o tem, kaj Bog dela v naših življenjih, ko jim bere Sveto pismo in potem razlaga o svojih izkušnjah. To, da otroci vidijo očeta, kako pomemben mu je Bog, se mi zdi izredno močno in neprecenljivo.

O moči molitve v vajinem življenju sta pričevala tudi za Radio Ognjišče?
Po tem najinem globljem spreobrnjenju sva začela moliti rožni venec in to naju je res preobrazilo. O tem sva pričevala tudi za Radio Ognjišče. Lahko rečem, da nama je molitev rožnega venca spremenila življenje. Imela sva marsikatero stisko in preizkušnjo, v rožnem vencu pa sva vse izročala in se zahvaljevala. Oba sva se posvetila Mariji in njeni priprošnji za naju.

Redna molitev rožnega venca je del najinega življenja, včasih moliva sama, včasih otroci molijo z nama. Poleg tega beremo Sveto pismo, mož prebere kaj iz Magnifikata. Zjutraj v avtu skupaj zmolimo za lep dan.

Zelo radi pa se gredo otroci igro, v kateri vsak otrok pove, kaj je v tistem dnevu doživel, in sicer: kakšno dobro delo si danes naredil? Kaj te je danes razveselilo? Kaj ti je bilo težko? Kje si danes videl Boga? Zelo radi sodelujejo in se pogosto čudim, kakšne poglobljene odgovore dajejo.

Kaj vam je kot mami v družinskem življenju in pri vzgoji izziv?
Rekla bi, da imam kar močan karakter in da imam rada nadzor nad stvarmi. Vsekakor mi je ob tem, ko otroci rastejo, v izziv, kako spuščati nadzor nad tistim, česar ne morem nadzorovati. Ko otroke rodiš, so tvoji in jih na nek način lahko porihtaš, skrbiš zanje, so popolnoma tvoji. S tem, ko rastejo in odraščajo, so vedno manj tvoji in vedno bolj svoji. Plus da so si med seboj vsi trije zelo različni.

Res mi je v izziv, da nimam enega kalupa za vse in to spuščanje, da ne sitnarim z mojimi kapricami in stvarmi, ki se meni zdijo normalne in nujne, v resnici pa mogoče ni tako.

Tukaj je moj mož drugačen od mene, če imam jaz res rada strogi red, vse po “reglcih”, je moj mož bolj svobodnjaški in v družini se vsi ti pogledi premešajo, med seboj se premešajo tudi vsi značaji vseh, naju in otrok, in je vse skupaj kar izziv zame. Najprej je treba to priznati samemu sebi, potem pa še ostalim v družini.

Tags:
branjedružinaintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.