Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 29. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Po izkušnji nasilnega odnosa danes pravi: “Cenim se, znam biti srečna, nasmejana”

Ksenija Trs

Fotografija je last Ksenije Trs

Urška Kolenc - objavljeno 13/01/24

"Ko se je dogajalo najhuje, se mi je zgodilo, kot da bi v sebi pritisnila na gumb in zapadla v neko otopelost, da bi me čim manj bolelo, da bi čim manj trpela"

Ksenija Trs je energična in temperamentna Štajerka, ki ima za seboj nemalo bridkih izkušenj. Iz vseh, tudi najbolj grenkih, je potegnila spodbudne življenjske nauke. Nekaj jih je podelila v svoji prvi knjigi Kdo se boji črnega moža?V življenju je najbolj ponosna na svoja že odrasla otroka in tri vnuke.

Več kot tri desetletja je knjižničarka v potujoči knjižnici. Pri svojem delu neizmerno uživa, v vsem tem času pa so se spletla številna prijateljstva z bralci in zgodile anekdote, ki – tudi zaradi dejstva, da jih je strnila v knjigi Potujoči utrinki – ne bodo šle v pozabo. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije ji je za predano in zavzeto delo leta 2021 podelila Čopovo priznanje. Spoznajte njeno zgodbo.

Kako gledate na svojo prehojeno pot in na kaj ste v življenju najbolj ponosni?
Najbolj ponosna sem na to, da sem po vsem, kar sem v življenju prestala, sedaj spet samozavestna oseba. Taka sem bila že kot otrok. Predvsem se cenim, spoštujem svoje delo in kljub hudemu, ki se je dogajalo, znam biti srečna, vesela, nasmejana. Znam čutiti, zaznati, sprejemati in objemati. Če potegnem črto pod vse preživeto, lahko rečem, da je moje življenje res bogato.

V zadnjih letih imam neizmerno srečo, ker so se v mojem življenju znašli čudoviti ljudje, za katere vem, da mi bodo vedno stali ob strani, ki me spodbujajo, navdihujejo, mi znajo prisluhniti, predvsem pa se znajo v težkih trenutkih pojaviti pravi čas.

Ksenija Trs

Pomilovanju, ki je bilo kdaj že na robu sovraštva, sem se izogibala, zato sem sedaj takšna, kot sem. Človek brez čustev, spominov ostane prazna lupina ter velik revež. Več kot 10 let je trajalo, da sem se spet postavila na noge, brez kakršnegakoli terapevta ali tablet za pomirjanje. Prav tako sem prebrala zelo malo knjig za osebnostno rast. Bolj kot to potrebujem pogovore z meni ljubimi ljudmi in čas, preživet v naravi.

Kje ste zbrali pogum, da ste po 17 letih z otrokoma odšli stran od nasilja? Kako ste se otresli strahu in tesnobe, s katerima ste živeli toliko let?
Ko ti v vse pore zleze strah, ki krči mišice in širi zenice, ko se dejansko bojiš vsakega novega dne in se bojiš za življenje, ko je ljubezen, ki si jo čutil do tega človeka, nekako poteptana, zmaličena, ko izgubiš zaupanje vase, samospoštovanje, je skrajni čas za umik. Včasih sploh nisem vedela, ali bom preživela, deležna sem bila številnih poniževanj.

Že na začetku, ko se je začelo nasilje, sem hotela stran. Toda dejstvo je, da nisem imela kam. Če si ekonomsko odvisen od nekoga, je to huda zadeva. Ko imaš otroka, je še toliko težje. Dogovorjena sem bila že z varno hišo, ampak hči je bila že ravno toliko stara, da bi nas ločili. Tega nisem dovolila.

Pozitivna čustva so mi pomagala, da nisem povsem zapadla v izoliranost in sem se počasi, korak za korakom, osvobajala. Tudi zaradi krivde, ki me je še po odhodu kar nekaj časa razžirala; da sem si mogoče sama kriva, da za otroka nisem naredila dovolj.

Tistega dne smo odšli skozi okno. S seboj smo vzeli le tisto, v kar smo bili oblečeni. Kolikokrat smo bili pozneje lačni, dejansko nisem vedela, kaj bom naslednji dan dala na mizo. V dveh letih, odkar smo šli, smo se selili osemkrat. Skoraj 10 let nismo imeli stalnega naslova. Z eno plačo, računi in kreditom za prejšnjo hišo je vse trajalo dlje. Sorodniki se niso želeli vmešavati.

Ksenija Trs

Bilo me je strah komuniciranja. Ko sem si izborila službo knjižničarke, sem se dejansko bala ljudi. S trmoglavostjo sem šla tudi prek sebe, prisilila sem se in vključila v družbo. Danes sem neizmerno ponosna, da sem zmogla, in to brez kakršnekoli denarne pomoči. Na pomoč so mi priskočili sodelavci, v omarici so mi na skrivaj puščali testenine ali druge osnovne stvari.

Kdor ne stopi v te velike čevlje, pravzaprav blatne škornje, ne ve, o čem govori. Lahko razpredajo o teoriji in da si je oseba kriva sama, zakaj ni odšla prej. Nekdo poskuša preživeti, nekdo se vedno znova vrača, nekdo pa naredi kot jaz, preživi in si ustvari novo življenje. Številni se samopomilujejo. Pričakujejo, da jim bo nekdo pomagal. Seveda potrebuješ pomoč, toda ne moreš samo pričakovati, prositi, jemati. Treba se je boriti in si izboriti!

Ste v nasilnem odnosu razvili kakšne posebne mehanizme, da ste lažje prebrodili dan?
Ko se je dogajalo najhuje, se mi je zgodilo, kot da bi v sebi pritisnila na gumb in zapadla v neko otopelost, da bi me čim manj bolelo, da bi čim manj trpela. Toda potem moraš tudi paziti, da gumb znova izklopiš, sicer se izgubiš v otopelosti in stagniranju, ki te potiska proti dnu. Ko si enkrat tam, se težko pobereš!

Vam je boleče dogodke in trpljenje uspelo predelati tudi s pisanjem knjige?
Dogodke sem predelala že prej. V prvem delu pišem o svojem otroštvu in mladosti, v drugem pa se dotaknem tega, kar se mi je dogajalo. Knjiga predstavlja veselje, smeh, radost, hrepenenje, vero, upanje, tudi žalost in trpljenje. Ta knjiga je jaz. Če stvari ne bi predelala že prej, je ne bi napisala na tak način.

Marsikdo me vpraša, zakaj sem se na tak način razgalila pred drugimi. Kako se lahko še bolj razgališ kot takrat, ko moraš z razbitim in podplutim obrazom ven, med ljudi? Ko čutiš njihove poglede z različnimi niansami? Najhujši so tisti z nianso posmehljivosti in privoščljivosti, češ, si je že zaslužila. Kako si lahko še bolj razgaljen kot takrat, ko te tisti, ki naj bi te ljubil, ponižuje v družbi? V družbi, ki odvrača od tega, od tebe, pogled se obrača stran in noče razumeti? Mislim, da sem s tem odgovorila na vprašanje.

Nemalo posameznikov je z vami delilo najbolj boleče zgodbe o nasilju in trpljenju iz svojega življenja. Bi lahko kakšno delili?
Zgodilo se mi je že, da sem gospe predlagala v branje svojo knjigo. Ob naslednjem obisku je dejala: “Veste, tudi jaz sem se odločila, da enostavno ne bom več trpela.” Nisem si predstavljala, da doživlja podobno.

Nobenega nasilja ne bi smeli tolerirati. Koliko je starejših ljudi, nad katerimi se izvaja nasilje in nimajo kam. Bila sem že priča objestnim srednješolcem na polnem avtobusu. Prišla je gospa z berglama, komaj je hodila, se postavila zraven njih in nihče ni vstal. Dejansko so se posmihali, obračali z očmi. Prosila je, da bi ji odstopili sedež. Bila sem zaprepadena, ko je dobila odgovor: “Ne bom. Kdo ti je pa kriv, da si stara?” Grozno, sprašujem se, kje so tu starši.

S katerimi besedami – tudi z ozirom na svojo izkušnjo – opogumljate žrtve nasilja?
Čeprav se zdi kakšna situacija še tako težka in življenjske ovire nepremostljive, se da zmagati. Še posebej se mi zdi to izziv pri tistih, ki so bili nekako oviti v vato ali so živeli “lepo” življenje. Potem jih zna najmanjši poraz pahniti v obup in negativno razmišljanje o vseh in vsakomur.

Za spremembo je treba ogromno volje in življenjske energije. Glej in opazuj okrog sebe, narava te lahko marsikaj nauči. Življenje je okrog nas. V današnjem svetu je tudi v ospredju jaz, jaz, jaz. Premalo se zavedamo, da je kvaliteta življenja odvisna od vseh. Včasih prehitro izpuščamo ali pozabljamo na tiste, ki so v naši bližini in nas imajo radi. Imeti pa moramo tudi sanje in jih nazadnje živeti.

S službo v potujoči knjižnici so se vam uresničile dolgoletne sanje. Kaj vas pri tem najbolj radosti?
Zame je to delo velik izziv in hkrati navdih. Ko raziskuješ, iščeš in pripravljaš gradivo, pridobivaš znanje na lahek način. Od obiskovalcev potujoče knjižnice dobim veliko pozitivne energije. Prihajajo s toplim stiskom roke, objemom, dajejo vedeti, da si dobrodošel. Z najmlajšimi si delimo petke, “kepice”, nasmehe, objeme … Najbolj me fascinira povezovanje z ljudmi. Enostavno veš, da si tam, kjer moraš biti in kjer se dobro počutiš.

Vedno, ko odhajam od bralcev, puščam delček srca, ki ga potem vračajo ob naslednjem obisku. V bibliobusu se prepletajo ne samo generacije, temveč tudi sedanjost, preteklost in prihodnost, radovednost, vedoželjnost … Ni denarja, s katerim bi lahko izplačali vsa ta srečevanja z ljudmi. Zato pa sem bolj revne sorte. 😉

Ksenija Trs

Kateri utrinek z dela, ki ga ne boste nikoli pozabili, bi izpostavili?
Včasih se zgodi, da starši otrokom napišejo listek, katero knjigo naj jim prinesejo. Tako je nekoč pred menoj vsa nesrečna stala deklica. Obrača žepe, brska po torbi … Vprašam jo, ali je kaj izgubila. Povedala je, da ji je mama napisala listek, katero knjigo naj ji prinese. Ni se spomnila naslova. V spominu ji je ostalo, da knjiga govori o kurah. Mislila sem, da želi knjigo o Kokoški Emiliji za bralno značko, pa je odkimala.

Prikimala pa je, ko sem jo vprašala, ali imajo doma kokoši nesnice. Ali mogoče želi mama kakšno knjigo o kokoših? Deklica je prikimala. Poiskala sem knjigo, deklica jo je odnesla domov. Ob naslednjem obisku mi je prinesla listek, na katerem je pisalo: “Spoštovana gospa knjižničarka, zahvaljujem se vam za literaturo o kokoših, ampak jaz bi potrebovala literaturo o manikuri in pedikuri.” 🙂

Spet drugič mi je gospod prinesel listek, na katerem je bil samo naslov knjige Rad bi te držal za roko! Vprašala sem ga, ali se je zmenil doma. Vprašujoče me je pogledal, kaj naj bi se zmenil. Ja če me lahko držite za roko. 🙂

Celo poglavje takšnih utrinkov sem zapisala v knjigi Potujoči utrinki.

Tags:
intervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.