Kaj gre narobe?
Načrtujemo čudovito praznovanje božičnega večera, potem pa se otroci skregajo in večer mine v sprtem vzdušju. Rojstnodnevna torta, ki ni uspela, saj se krema ni strdila in torta ni stala skupaj. Prepir v avtu, ko se z možem dogovarjamo v zvezi s sobotnim izletom. Kupi umazanega perila. Brisanje otroških nosov, čiščenje bruhanja ob trebušni virozi, prerekanje z najstniki o vedno istih temah.
Večerna rutina, polna joka, utrujenosti in nestrpnosti. Težko pričakovan odhod na morje, potem pa otroci zbolijo že drugi dan. In še in še. Prav vsaka mama ima verjetno celo knjigo prigod, kako smo si tako želele in naredile vse, da bi šle stvari tako kot morajo, potem pa se vedno pritihotapi nekaj, kar nam pokvari veselje in vzame vso energijo.
Na materinstvo gledati skozi oči vstajenja
Materinstvo je verjetno ena najlepših, najglobljih in najbolj kompleksnih izkušenj, ki nam jih lahko podari življenje. A mame še predobro vemo, da ni vedno vse idealno – pravzaprav skoraj nikoli ni. Čeprav imamo željo, ljubezen in trden namen, kako bodo stvari potekale, pa naj gre za malenkostne vsakodnevne dogodke ali za celoten lok vzgoje otrok, gredo stvari pogosto povsem drugače, kot smo si zamislile.
Knjiga Vstajenjsko materinstvo avtoric Emily Jensen in Laure Wifler nam skozi perspektivo večnosti podarja povsem nov, upanja poln pogled na materinstvo, saj nas skozi vsakodnevne situacije, ki so blizu vsem mamam, popelje do večje in bolj bistvene resnice.
Ta pa je, da je Kristus s svojo daritvijo na križu in vstajenjem odrešil tudi vse te situacije, katerih pravi pomen in sijaj bomo lahko spoznale šele takrat, ko ga bomo gledale “iz obličja v obličje”, kot je zapisal apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom:
Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. (1 Kor 13,12)
Rešitev ni v našem nadzoru, ampak v veri v Božje delovanje
Sporočilo, da moramo Bogu prepustiti vajeti in sprejeti, da On dela po svoje, tudi če tega v tem trenutku še ne razumemo, je za mamo lahko novo, predvsem pa odrešujoče. Hkrati pa nam knjiga da misliti, saj nas opominja, da samo s svojo željo po nadzoru zunanjih okoliščin (“Če se bom držala urnika in vse opravila pravočasno, bo vse v redu” ali “Če bom dovolj disciplinirana in bom imela pod kontrolo vse vidike družinskega življenja, ne bo šlo nič narobe”) nikoli ne bomo dosegle popolnosti, pa četudi nam zunanji svet in mediji dopovedujejo drugače.
Bog neizmerno ceni našo zvestobo v majhnih, pustih in pogosto navidez prav nič zveličavnih trenutkih, saj lahko prek nas in z našo pomočjo počne to, da spreminja človeška srca. Prav tako pa tudi preobraža vse tisto, kar še ni popolno, ker na tem svetu tudi ne more biti.
Ker sta nam Adam in Eva z grehom zapravila popolnost Božje zamisli za človeško življenje, je naše tuzemsko življenje polno preizkušenj, stisk in vprašanj, kakšen smisel sploh ima vse skupaj. A “noben trenutek ni tako navaden in droben, da Božja slava ne bi mogla posvetiti vanj”, nas opominjata avtorici in s tem dajeta pomen slehernemu dnevu materinstva v vseh njegovih odtenkih.
