Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 24. februarja |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Po hudi hčerini nesreči, diagnozi raka in moževi bolezni ni izgubila volje do življenja

alenka vrecek

Fotografija je last Alenke Vreček

Kaja Zupanc - objavljeno 05/02/24

"V vsakem dnevu je treba najti nekaj pozitivnega, nekaj lepega, se zavedati, kaj imamo dobrega v življenju, in to deliti z ljudmi, ki jih imamo okoli sebe"

V svetu, kjer se življenjske poti vsakega posameznika prepletajo z nepredvidljivimi izzivi, se dviga zgodba Alenke Vreček, ženske s preteklostjo, polno preizkušenj in z neomajno voljo do življenja. Že kot otrok je okušala krhkost lastnega zdravja, a je ohranjala močnega duha, ki jo je vodil skozi številne napore in radosti. Sama ima tri domove: enega v Sloveniji, kjer se je rodila, drugega v Kaliforniji, kjer živi že štirideset let in kjer so odrasli njeni trije otroci, tretjega pa v Mehiki, kjer z možem preživljata zimske mesece.

Po tragičnih dogodkih v družini, ki zajemajo hudo prometno nesrečo hčerke Mateje, lastni boj z rakom ter moževo diagnozo Parkinsonove bolezni, se je Alenka pred dvema letoma odločila za izjemno kolesarsko potovanje med svojim ameriškim in mehiškim domom. Sama je premagovala razdaljo 4.000 kilometrov, prelomila lastne meje in v tem podvigu našla notranjo pomiritev ter moč za nadaljnje korake.

“V življenju je vse mogoče, le verjeti moraš,” pravi Alenka, ki je rojena na drugi dan novega leta 1964.

alenka vrecek

Ljubezen do gora in nasploh življenja v naravi mi je bila podarjena v rosnih letih, za kar sem hvaležna mojim staršem. Bila sem sanjaški otrok. Rada sem bila sama nekje v ležečem stanju na sredini travnika in opazovala, kako se nad mano vozijo oblaki in se spreminjajo v slone, zajce, orle, ali pa sem si predstavljala, da so magična preproga, na kateri potujem v eksotične dežele. Pogosto so me starši našli v najvišjih vejah dvesto let stare lipe, ki je rasla poleg hiše. Tam sem brala knjige, ki so bile polne dogodivščin.

Kaj vas je pred več kot 30 leti vodilo v Ameriko? Je bilo težko oditi tako daleč od doma?
V meni je bil vedno neki nemerljiv in borben duh, ki je hrepenel po avanturah in raziskovanju novih krajev. To hrepenenje me je v tretjem letniku fakultete poneslo na potovanje in smučarijo v Ameriko. Potovanje v Kalifornijo, plezanje v Yosemitih, turno smučanje v hribih Sierre Nevade so bile dolgo moje sanje.

Na pot sem šla z nahrbtnikom in dvema paroma smuči Elan, z namenom, da bom eno zimo učila smučati ali delala, karkoli mi bo prišlo naproti, da se preživim. Ko sem zagledala jezero Tahoe, obkroženo z visokimi zasneženimi hribi pod modrim kalifornijskem nebom, sem se zaljubila v ta biser narave. Od takrat je minilo že štirideset let.

Kot pravite, ste razpeti med tremi domovi. Kako se uskladite, da v vsakem preživite nekaj časa?
Z možem Jimom preživljava zimo od decembra do sredine aprila na obali Korteškega morja v vasi La Ventana, potem se vrneva v kraj Lake Tahoe za poletje in jesen, kjer živijo tudi najini štirje otroci in štirje vnuki. Vsak dan prinese nekaj novega. Jim, ki je od nekdaj velik športnik, redno kolesari, kar mu pomaga, da Parkinsonova bolezen ne napreduje prehitro, vsaj za zdaj. Jaz sem trenutno zdrava, kaj nas še čaka, pa človek nikdar ne ve.

V vsakem dnevu je treba najti nekaj pozitivnega, nekaj lepega, se zavedati, kaj imamo dobrega v življenju, in to deliti z ljudmi, ki jih imamo okoli sebe.

alenka vrecek

Kako je bilo vzgajati otroke v tuji državi, brez možnosti pomoči primarne družine?
Verjela sem, da se bom nekako že znašla. Takšen je tudi sicer moj karakter. Ko se za nekaj odločim, me je težko ustaviti. Oče mi je dostikrat rekel, da sem trmasta kot gorski gams. Ta trmasta narava me je v življenju velikokrat tudi rešila. Ko sem doštudirala iz psihologije in športa na Univerzi Reno v Nevadi, ki je oddaljena od kraja Lake Tahoa slabo uro, se mi je začrtala nova življenjska pot.

Hčerka Mateja je bila prva, rojena leta 1988, tri leta pozneje ji je sledila Jana in tri leta za njo še Tilen. Življenje je bilo pestro in po 15 letih zakona sva se s prvim možem razšla. Od takrat naprej je bilo vse še težje. Bila sem daleč od doma, daleč od pomoči družine, daleč od neke normalnosti.

Leta 2012 je vašo družino doletela prva preizkušnja, zgodila se je nesreča vaše hčerke Mateje. Kaj ste ob tem doživljali?
Ravno ko človek končno zajame sapo, se je zgodila tragedija. Telefonskega klica, da je tvoj otrok v helikopterju, na poti v bolnišnico, in da ne vejo, ali je še živ, ne bom pozabila. Teh trenutkov in občutkov ne privoščim nikomur. Pod mano se je naredila velika črna luknja, ki me je posrkala v temne globine. Vzelo mi je sapo in nikakor nisem mogla zadihati. Prevzela me je neka neznana energija in togota: “Ne boš mi je vzel!” sem zakričala v nebo.

Mateja je po nekem čudežu preživela. Tudi v njej se je skrivala tista globoka človeška energija po preživetju. Če ne bi bila trmasta in borbena, ne bi preživela tiste tragične prometne nesreče. Vsaka kost v njenem drobnem telesu je bila zlomljena. Takrat smo vsi preživljali najbolj težke in temne trenutke. Zame je bilo najtežje gledati lastnega otroka v takih bolečinah. Vsak oče ali mati si želi prevzeti otrokove bolečine nase, ga obvarovati pred težkimi izkušnjami v življenju. To ni vedno mogoče. Nepredvidljive stvari se zgodijo in ne moremo imeti kontrole nad vsem.

alenka vrecek

Kmalu za tem ste zboleli za rakom. Kaj vam je bilo najtežje pri sprejemanju diagnoze?
Leto 2016 se ni dobro začelo. Bila sem smučarska trenerka in januarja sem si potrgala vse kolenske vezi, kar se med smučanjem pogosto zgodi. Na žalost je bila operacija neuspešna. Ko sem bila še na berglah, sem dobila diagnozo raka na dojki, od takrat naprej so se tragedije kar vrstile ena za drugo.

Kmalu po tistem, ko sem končala terapije za zdravljenje raka, je moj drugi mož in ljubezen mojega življenja sprejel diagnozo Parkinsonova bolezen. To me je dokončno sesulo in sem se našla psihično in fizično na dnu. Nisem vedela, kako sprejeti novo realnost življenja, ki je bilo še pred mano. Zavedala sem se, da mi je čas omejen, in kaj bom s tem časom naredila, je bilo pa veliko vprašanje.

Kako sta kljub vsemu, kar se je zgrnilo na vašo družino, opogumljala drug drugega?
“Kaj so najbolj pomembne stvari v življenju?” sem se spraševala vsako minuto dneva. Seveda so to družina in bližnji prijatelji, ljudje, ki jih imamo radi, ampak najprej sem morala rešiti sebe. To se sliši sebično, predvsem za mojo generacijo žensk, ki smo bile vzgojene v duhu, da je treba skrbeti za otroke, moža in starše.

alenka vrecek

Prvič v življenju sem si dovolila, da dam sebe na prvo mesto. Brez tega nisem mogla biti celovit človek, nisem imela moči, da bi skrbela za ljudi, ki me potrebujejo. Takrat je prišla zopet na dan že dolgo zakopana ideja o kolesarjenju prek Sierre Nevade in Baja Divide, gorskih poti z gorskim kolesom.

Simbolično: tako kot gresta naprej čas in življenje, se tudi na kolesu vedno peljemo naprej. Čas nikdar ne teče nazaj, lahko si pa ustvarimo trajne spomine, ki nam bodo dali moč in novo zaupanje vase, v ljudi okoli nas in na splošno zaupanje v smisel življenja.

Prekolesarili ste 4.000 kilometrov, kar ni mačji kašelj. Od kod ste črpali moč, da ste prišli do cilja?
Ko človek ure in ure goni kolo v hrib, ima dovolj časa premišljevati in filozofirati. Vsak težak vzpon je nagrajen s prihodom na vrh prelaza, kjer te čaka fantastičen razgled, sončni vzhod ali zahod, in seveda spust nazaj v dolino. Takrat zavriskaš kot Kekec, ko je premagal Bedanca. Takrat ti je vse odpuščeno, poplačan si za vse, kar si pretrpel, ko ti je tekel slani znoj v oči in srce grozilo, da ti bo eksplodiralo v prsih od napora.

alenka vrecek

O podvigu ste izdali tudi knjigo z naslovom Ona vozi (She rides). Lahko delite kakšno spoznanje, do katerega ste prišli v času podviga?
Vsak vzpon je zmaga, vsak spust je nagrada in na koncu, po dveh mesecih, po več kot štiri tisoč kilometrih, po vzponih, ki so se na koncu nabrali za višino petih Everestov in pol, je največja nagrada, da si človek pribori nazaj zaupanje vase, da je dosegel nekaj, kar se je zdelo nemogoče.

Moja želja sedaj je, da bi bila knjiga prevedena v slovenščino. Upam, da se mi bodo tudi te sanje uresničile. Vse je mogoče, če verjameš. Ko dobiš idejo, ponavadi sledi akcija in pot te odpelje na novo poglavje v knjigi tvojega življenja.

View this post on Instagram

A post shared by Alenka Vrecek (@mother_len)

Ravnokar pakiram svoje gorsko kolo z opremo za kampiranje. Odpravljam se na krajšo kolesarsko avanturo. V Los Barilles, ki je južno od La Ventane, organiziramo večer predstavitve in branja iz moje knjige. Kam me bo pot vodila od tam? Kdo ve. Upam, da kmalu tudi domov, v mojo lepo Slovenijo.

Tags:
intervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.