Kadar pomislim na svojega starega očeta, se vedno najprej spomnim njegove molitve. Običajno je sedel za mizo in se, kot Judje pred Zidom objokovanja, priklanjal v dva kota svoje kuhinje, v enem je viselo razpelo, v drugem Marijina slika, in nizal zdravamarijo za zdravamarijo ter vsake toliko predahnil le zato, da je vmes vzdihnil še: “Za zdravje, za zdravje …”
Tako zatopljen je bil v molitev in prošnjo, da bi mu takrat lahko odnesel pol kuhinje, pa ne bi opazil: “Za zdravje, za zdravje …” In oni na križu in ona s slike sta ga usliševala in uslišala. Res ni bil velikokrat bolan. Vsaj ne resno. Težo njegovih bolezni smo določevali po tem, koliko je ob tem bentil in jamral.
Ko so vzdihi k Mariji izpodrinili jamrarijo, smo vedeli, da je hudo. In tako so v njegovi molitvi domači nezmotljivo zaslutili tudi prihajajočo zadnjo uro. Mene takrat ni bilo. Kot predzadnja generacija slovenskih mladcev sem “služil narodu” v daljnem Beogradu. Ata je dočakal devetdeset let, mi pa propad stare in rojstvo nove domovine!
Marsikoga ganejo božjepotne cerkve in kapelice, obložene z votivnimi slikami in drugimi predmeti, precej je bergel, marsikomu pa gre to v nos in reče, da je tudi vera le bergla za tistega, ki ne zmore sam. Pa je res poraz priznati, da ne zmoreš sam?! Prav bolezen je tista, ki mnoge samozavestne in samozaverovane (znova) pripelje k Bogu.
Prav bolezen oziroma izguba zdravja nam pokaže in dokaže, kako krhki in nemočni smo pravzaprav. Marsikatero izgubo v svojih življenjih znamo pogumno, mirno in molče prenesti, a izguba zdravja nas straši in plaši. Marsikatero stvar v svojih življenjih si prigaramo in prislužimo, a zdravja si le ne moremo pridelati. Marsikaj si lahko pridobimo in kupimo, zdravja pač ne.
Denar mi lahko omogoči zdravljenje, a zdravja mi ne more dati. Vendar ni nujno, da je bolezen le strah in trpljenje. Bolezen je lahko prostor darovanja in služenja, vir blagoslova, ki bolniško posteljo ali invalidski voziček spreminja v kapelico ali katedralo, berglo v križ in vsako bolečino v molitev! A za kaj takega je potrebno dosti poguma, predvsem pa vere!
In če že molimo za zdravje (in prav je, da molimo), vse premalo molimo tudi za zdravo pamet, kot da pamet ne more zboleti ali celo bolehati. Pri tem nimam v mislih tako imenovanih duševnih bolezni, temveč res prav zdravo pamet.
Pamet, ki nam narekuje način razmišljanja, način mišljenja, način našega delovanja in ravnanja! Pamet, ki nam svetuje, naj verujemo in verjamemo, pa jo razum hitro utiša, da je to le bergla! In potem zdravimo posledice nevernega in nespametnega ravnanja!
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
