V podkastu Not alone ustvarjalke Valerie Lipovetsky sem pred kratkim slišala podatek, da 95 odstotkov ljudi, starih od 16 do 24 let, pametni telefon preveri vsakih dvanajst minut.
Ne moremo se pretvarjati, da nas družbena omrežja ne zadevajo. Poplava vsebin, ki nastaja v vsakem trenutku na omrežjih, je zmes otroškega vedenja in odzivov gledalcev nanje, staršev, ki se pridružijo trendu razbijanja jajc na otrokovi glavi, receptov in priprave jedi, prikazov življenja na drugi strani sveta, pa novic iz vsega sveta. Zanimivo je, da beseda “feed”, ki označuje vsebino, ki nam jo prikazujejo omrežja, v prevodu pomeni “krma”.
Ali res znamo uporabljati družbena omrežja?
Kako lahko poskrbimo za to, da nam družbena omrežja predstavljajo možnost za rast in ne pasti, v katero se ujame naša potreba po stimulaciji in kratkotrajni pozornosti? Tega nas nihče ne nauči. Tudi danes, ko so družbena omrežja del vsakdana, se otroci v šolah ne učijo o tem, kako si ustvariti varen in spodbujajoč prostor na njih.
Družbena omrežja so nam dala dostop do ljudi, ki so nam fizično daleč; do vsebin, ki zajemajo vsa področja zanimanja, dala so ne nazadnje tudi zaposlitev številnim ljudem. A ustvarjena so bila predvsem iz želje po zaslužku. Močni algoritmi, ki se prilagajajo našim željam in potrebam, nas hitro posrkajo v svoj vrtinec. Potrebna je velika previdnost in določena mera distance, da ohranjamo svoja zanimanja in ne sledimo kot ovce tistemu, kar nam algoritem ponuja. Hitro se lahko izgubimo.
Opravljena je bila raziskava, da bi ustvarjalci razumeli, kaj ljudi navdušuje, kaj pritegne njihovo pozornost. Ugotovili so, da gre za štiri čustva, ki se morajo poroditi v človeku: navdušenje, jeza, žalost in tesnoba. Naivno bi bilo verjeti, da si čisto sami izbiramo, kaj bomo gledali in brali.
Marsikaj lahko naredimo uporabniki
Proces grajenja pozitivnega, spodbujajočega okolja zahteva nekaj truda. Koristno je vsak mesec pregledati seznam vsebin, ki jih spremljamo ali jim sledimo, in se iskreno vprašati: Kdo me gradi? Ključno je, da se obdamo z vsebinami, ki nas pomirjajo, spodbujajo, razbremenijo. Ko pomislimo na to, kakšen način življenja želimo živeti, ga poskusimo preslikati na svoje vsebine, ki jih dnevno spremljamo. Se ta dva pogleda ujemata? Če ne, je naša naloga, da prilagodimo vsebine, ki jih spremljamo.
Je pa pri tem potrebno veliko discipline. Če ne gre le s trdno odločitvijo, je na trgu že mnogo aplikacij, ki vam zaklenejo določene aplikacije po pretečenem času, ki ste si ga določili za dnevno uporabo. Izklop obvestil za aplikacije je nekaj najbolj osvobajajočega, kar lahko naredite zase. Ko telefon ne brni ves čas, ga enostavno manjkrat vzamemo v roke. Tega nisem verjela, dokler nisem poskusila sama.
Če izhajamo iz vprašanja: “Ali je to dovolj dobra vsebina zame?”, torej iz pozicije spoštovanja sebe kot človeka, postanejo stvari bolj enostavne. Zavedanje, da algoritem določa in spodbuja tiste vsebine, ki bodo prinesle hiter dopaminski “šus”, me opomni, da bom kakovostnejše vsebine morala iskati dlje.
Kakovost je običajno težje dostopna
V zadnjem obdobju sem na družbenih omrežjih (sploh na Instagramu) našla precej ustvarjalcev, ki delajo tako imenovanje “estetske” vsebine: prikazujejo naravo, kuhanje kave, sprehode po mestu, pohodništvo in razglede na gore, življenje v naravi, na kmetiji … Tudi kakovostne komedije ne manjka. Ker vem, da mi bolj koristijo vsebine, ki me pomirijo, me spomnijo na cilje, ki jih imam zase, in me razvedrijo, raje usmerjam svojo pozornost nanje.
Tisti slavni stavek “Vsi smo vplivneži” se mi zdi kar na mestu: s tem, ko gledamo določene vsebine, vplivamo na algoritem! Mnogo ustvarjalcev vsebin na svojih profilih deli t. i. “izzive”, nekateri so športne narave, drugi spodbujajo razvoj v osebni in duhovni rasti, tretji se lotijo novih znanj: kvačkanja ali učenja francoščine, četrti skupaj berejo. Dinamika skupnosti je vabljiva in spodbudna.
S temi omrežji dandanes živimo in prepričana sem, da si z nekaj truda lahko uredimo svoja omrežja tako, da nam bodo predstavljala prostor rasti, inspiracije in ustvarjalnosti.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
