Libido, vzgib življenja ali vzgib smrti, odvisno od duševnega in telesnega stanja posameznika, je z nami tako rekoč v dobrem in slabem. Kadar gre vse gladko, je veselo gonilo, je človekova življenjska energija, ki vzburi spolne organe. To občutimo, ko nas določena oseba privlači: v nas nekaj prebudi, vzbudi določeno željo, hrepenenje.
Libido nas spomni, da smo bitja srečanja, zato sami sebi ne moremo zadostovati. Iz tega dobrega razloga sta samozadovoljevanje in pornografija vedno le nadomestek odgovora na vzgib: nobenega srečanja na vidiku, samo frustracija.
Hrepenenje po združitvi in povezanosti
Ta posebna področja, ki jih energija razvnema, niso popolnoma izolirana od preostalega telesa. Želja po združitvi in povezanosti, ki poživlja celotno človeško bitje, ima nalogo skladno urejati vse tri elemente, ki nas gradijo: glavo, srce in drobovje (kjer gnezdi spolna energija).
Moški ali ženska včasih le stežka ohranita mirno kri, ko želja silovito butne na plano. V kakšen nemir nas v trenutku požene vročica ali ponorelo razbijajoče srce! “Duh je voljan, a meso je slabotno”: paziti je treba, da se na želje telesa ne odzivamo brezglavo, zgolj na bitje srca.
Libido je dobrodošel, ker nam daje vitalnost, a ga je treba udomačiti. V partnerstvu postane medsebojni dar: zakonec ne teši čustvenega ali spolnega primanjkljaja, temveč sprejema celotno energijo ljubezni svojega sozakonca in mu iz ljubezni podarja svojo.
Tudi samska oseba se sooča z vzgibom, ne sme ga zanemariti in pustiti neuporabljenega, mora iskati in raziskati tisoč in en način, da ga usmeri in ga zaživi v svetu, ki jo obdaja. Ne govorimo o samozadovoljevanju! Predvsem se je treba naučiti živeti s svojimi čutili: ukvarjajte se z dejavnostjo, ki vas poživlja, igrajte glasbeni inštrument, pojdite na kraj, kjer se dobro počutite, nenehno raziskujte.
Različne vrste libida
Libido v latinščini pomeni želja. Po Platonovih besedah, si “želimo le to, kar nam manjka”. Kaj to pomeni? Razlaga libida ne bo zadostovala, če ne bomo vključili še drugih človekovih razsežnosti, kajti želja ne pride nikoli sama in mi nismo nikdar sami v soočenju z željo.
Sveti Avguštin pravi, da je v človeku prirojena težnja, ki ga žene k zadovoljevanju poželenja, in to je libido. V delu O Božjem mestu ga opredeli v treh vidikih: libido sciendi (nečimrnost človeka, ki želi dojeti resnico zgolj s svojim razumom), libido sentiendi (povezan s čutili, mesom) in libido dominandi (želja po nadvladi drugega).
Filozof ne obsoja poželenja, ki je posledica izvirnega greha. Pravi, da nam ni treba naših nezmernosti in pregreh dvigovati proti lastni naravi niti proti mesu, saj bi bila to žalitev Stvarnika! Ne posnemajmo Origena, ki se je prostovoljno naredil za evnuha, da ne bi zapadel v skušnjavo … Vedno je pomembna kakovost človekove volje. Z drugimi besedami: odgovorni smo za to, kaj storimo s svojimi željami.
Tukaj sveti Avguštin verjetno meri na Rimljane in njihovo nebrzdano zadovoljevanje želja, vse do njihovega propada. Lahko smo kritični do njegovega pojmovanja libida, saj je to tudi želja po učenju, po čutenju, po okušanju, po dotikanju in po osvajanju. Želja kot iskanje sreče, klic k popolnosti, si zasluži mesto v našem življenju: želeti si boljše, ne slabše.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
