Videti je, kot da živimo v zlati dobi napuha. Mediji in družbena omrežja podžigajo samovšečnost, domišljavost, primerjanje. A “važenje” je že prastar problem. O napuhu in zdravilih zanj je v pogovoru za revijo Božje okolje spregovoril jezuit p. Janez Poljanšek.
Kaj sploh je napuh in od kod izvira?
Če pogledamo v Sveto pismo, lahko rečemo, da je napuh nekaj izvornega, izvirnega. “Ne bomo služili!” so rekli uporni, padli angeli. “Če bosta jedla od tega drevesa, bosta kakor Bog,” je zvito predlagala stara kača, oče laži. Zdaj nista Bogu podobna, zdaj nista nič, jejta in bosta postala nekaj.
Hoteti biti nekaj, videti sebe večje, kot smo v resnici, to je napuh. Človek ne reče le “Boga ni”, temveč tudi “jaz sem Bog”. Babilonski stolp, povzdigniti se do neba, polastiti se Božjega mesta, to je napuh.
Zakaj napuh imenujemo glavni greh?
Pri verouku smo se učili, da poznamo sedem glavnih grehov in napuh je prvi na spisku, ker iz njega izvirajo drugi (požrešnost, nečistost, lakomnost, jeza, lenoba, zavist). V vzhodni puščavski tradiciji so napuh razdelili na dva dela: častihlepnost oz. domišljavost in napuh.
Pri častihlepju potrebujemo druge ljudi, ki nas občudujejo, hvalijo, potrjujejo, da smo nekaj vredni, pri napuhu pa ne potrebujemo ljudi niti Boga, ker smo nad vsemi, vse sodimo in obsojamo, nad njimi gospodujemo, ne obračamo se na Boga s prošnjo za pomoč, ker smo samozadostni, itd.
Strast napuha je težko prepoznati in obvladati, saj se hrani tudi z našimi krepostmi. Bolj ko duhovno rastemo in urejamo svoje življenje, bolj smo v nevarnosti, da se povzdigujemo nad druge in jih obsojamo.
V katerih konkretnih oblikah se najpogosteje kaže napuh?
Kaže se v želji po časti in oblasti, v gospodovanju nad drugimi, v sojenju in obsojanju drugih in Boga, v samozadostnosti, ko nam Bog ni potreben, v poniževanju drugih in tudi sebe, kadar se imamo za žrtve in se zaničujemo, ko se bojimo poraza, neuspeha, ponižanja; kaže se v perfekcionizmu, v pretenzijah oz. domišljanju, kaj vse nam pripada, kakšne krivice se nam dogajajo, v zahtevah, ki jih imamo do ljudi in do Boga, kakšni bi morali biti in kako bi morali ravnati, v manipulaciji z drugimi, v raznih oblikah narcisizma itd.
Ali lahko prevzeten človek spozna Boga?
Bog se more razodeti vsakemu človeku, vendar ima pri napuhnjenih, napihnjenih težje delo, da jim pride do srca. V evangeliju vidimo, kako težko je Jezus omehčal srca tistih, ki so se imeli za pravične in so obsojali druge. Nagovarjal jih je enkrat blago s prilikami, drugič trdo z opomini, z vzkliki “gorje vam”, a je v glavnem naletel na gluha ušesa in na vedno večjo sovražnost, ki ga je pripeljala na Kalvarijo.
Vendar Bog ne odneha: osvojil je ošabnega Pavla in ga naredil za apostola narodov, premagal je Frančiška Asiškega, Ignacija Lojolskega in podobne, ki so bili zelo častihlepni. Njihove strasti je preustvaril tako, da so po spreobrnjenju v ljubeči ponižnosti delali vse v Božjo slavo. Prevzeten človek mora pasti s konja in sesti na osliča, spoznati in sprejeti mora, da je “siromak in bednež, ubog, slep in nag” (Raz 3). In to je delo Božje milosti.
Boga spoznamo v skesanosti, ko nas doseže Božje usmiljenje in odpuščanje.
Se napuh lahko preplete tudi z našimi notranjimi ranami, neodpuščanjem?
Težko je drugemu priznati, da nismo delali prav; da smo se motili …
V ozadju je naše veliko vprašanje, ki nas spremlja že od rojstva: Ali smo kaj vredni? Rane, ponižanja, krivice nam jemljejo občutek, da smo dragoceni in ljubljeni. Težko je živeti v zavesti, da smo neljubljeni, nesprejeti, nezaželeni itd. Če bomo poleg tega še priznavali svoje grehe in napake, bo ta zavest še težja. Drugi nas res ne bodo marali, si mislimo, zato ne odpiramo svojih slabosti in občutij, ki nas težijo.
Rešitev je v tem, da poglabljamo in se utrjujemo v zavesti, kdo smo v resnici. To nam je razodeto v Božji besedi, v zakramentih, v Cerkvi: Božji izvoljenci smo, sveti in ljubljeni …
Bolj se utrdimo v Kristusovi ljubezni, manj moči bo imelo negativno v našem življenju.
Božje okolje
Zdi se, kot da je napuh v ozadju številnih vsakdanjih drugih grehov – spovemo se nekega drugega greha, v bistvu pa ga je povzročil napuh. Kako vi pri spovedovanju odkrijete greh napuha in kaj v tem primeru priporočate spovedancu?
Napuha se ljudje ne spovedujemo kaj dosti, preveč se skriva. Tudi ne pomaga svetovati človeku, naj ne bo ošaben. Bolje je pokazati pot, ki pelje k ponižnosti.
Najprej je to molitev, kajti ponižnost je sad spoznanja Boga, izkustva Božje svetosti in skrivnosti. V molitvi spoznavamo, da smo majhni, grešni, krhki – takšno spoznanje vodi v ponižnost. Napuh ni to ali ono dejanje, napuh je ozračje, ton, barva vsega, kar živimo in delamo. In tega ne moremo spremeniti s svojo voljo, z opustitvijo nekega grešnega dejanja.
Samo Bog nas more vreči na tla (kot Pavla), nas spraviti na kolena (prek preizkušenj, skušnjav, dogodkov, ljudi …), se nam razodeti po svoji besedi.
“Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!” je vzkliknil Peter po čudežnem ulovu (Lk 5). Ali prerok Izaija, ko je v svetišču doživel Božjo slavo. Ponižnost je posledica spoznanja, da smo obdarovani. Kaj pa imaš, česar ne bi prejel, sprašuje Pavel. Zakaj se torej hvališ in povzdiguješ? Ignacij Lojolski v duhovnih vajah kaže tole pot k ponižnosti: najprej duhovno uboštvo (notranja svoboda, nenavezanost), iz tega sledi prenašanje krivic in sramotenja, to pa pelje v ponižnost.
Napuh si domišljavo pripisuje zasluge nekoga drugega, a konec koncev smo vse, kar imamo, prejeli, smo obdarovani, kot pravite. Ali k ponižnosti spada tudi hvaležnost?
Hvaležnost je eno izmed glavnih zdravil zoper napuh. Očiščuje nas pretenzij, domišljanja, da nam nekaj pripada, da se nam godijo krivice. Če gojimo hvaležnost, v nas umirajo zahteve, kakšni morajo biti drugi, kako morajo ravnati. V vsem se zahvaljujte, spodbuja sv. Pavel. Tudi v preizkušnjah, v neuspehih, v težavah. Nad vsem bedi ljubeča skrb Božje previdnosti. Hvaležnost rojeva bližino, prijateljstvo.
Pred leti je nekdo, ki je bil v Cerkvi zelo poznan in slaven, skoraj oboževan, izjavil, da sploh nima prijateljev. To me je presenetilo, človek bi pričakoval, da jih ima veliko. A verjetno drži: kdor ima težnjo po gospodovanju in časti, ni sposoben bližine in prijateljstva. Vedno je v strahu, da bo prišel nekdo močnejši. V tem je tragika napuha. Spomnimo se tretje Jezusove skušnjave: “Vso oblast ti dam, če padeš predme in me moliš.” Tisti, ki gospoduje nad drugimi, je hkrati suženj in častilec Hudega. Zato ni prav, da obsojamo ošabneža, kajti že sam dovolj trpi.
Kako razločiti greh napuha od upravičenega samospoštovanja ali ponosa zaradi nekega dosežka? Iskreno veselje zaradi pohvale verjetno še ni napuh, kajne?
Napuh izhaja iz slabe, lažne podobe, ki jo imamo o Bogu in o sebi. Če je ta podoba prečiščena, pristna, bomo znali z veseljem in hvaležnostjo sprejemati tudi svoje dosežke. Do takšne pristne podobe nam seveda pomaga Božji pogled ljubezni, ki pa nas dosega tudi po bližnjih. Bog nam daje darove, po katerih nam govori: “Ti si dragocen, ti si ljubljena, rad te imam.” Ko smo enkrat slišali to Božje ljubezensko šepetanje, so darovi opravili svoje poslanstvo, lahko se poslovimo od njih. Če se darovi morda pokvarijo, je Božji nagovor še vedno veljaven in dragocen.
Pohvale lahko torej pomagajo, lahko pa so tudi škodljive, kajti ljudje znamo pohvaliti tudi iz zavisti.
Ali se lahko napuh kaže tudi v tem, da se dajemo v nič?
Vsekakor. Ena izmed oblik častihlepnosti je neka lažna, izkrivljena ponižnost, v kateri se človek ponižuje, obsoja, zaničuje, a vedno pod pogojem, da drugi to opazijo. Iz takšnega zaničevanja sebe prihaja užitek, kakor je dejal nekdo: “Imeti se za velikega genija ali za velikega grešnika je enako prijetno. Da le drugi to opazijo in nam ploskajo!” Ponižnost ni v tem, da hodimo s sklonjeno glavo pred drugimi, temveč da drugim ni treba sklanjati glave pred nami.
Celoten intervju je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje 01/2023.
