Iz Svetega pisma poznamo znamenit prizor, v katerem je apostol Pavel obtožen, da so ga nejasni teološki nauki spravili ob pamet. Kot kristjan ni več sodil v tedanjo družbo in je postal tarča preganjanja. To je pravzaprav veljalo za celotno zgodnjo Cerkev. Rimske oblasti so bile mnenja, da so kristjani v najboljšem primeru nerazumljivo trmasti. V najslabšem pa so bili nevarni izdajalci, nesposobni dovolj razumno razmišljati, da bi bili lahko ustvarjalni člani družbe.
Ob tem pa so bili kristjani izjemno srečni ljudje. Njihova nova vera jih je osvobodila. Življenje je nenadoma dobilo smisel. Sami so bili prepričani, da še nikoli niso razmišljali tako jasno. Gre za osupljiv primer neupravičene kritike in nerazumevanja.
Nerazumljeni svetniki
Svetniki so v svojem času pogosto napačno razumljeni. Nekateri izginejo v puščavo, da bi bili sami. Nek možak je splezal na vrh droga in tam ostal do konca svojega življenja. Mnogi so raje izbrali smrt, kot da bi darovali hitro, preprosto žrtev kakšnemu maliku. Deviške mučenke so bile usmrčene, ker so zavračale poroko s starejšimi moškimi, ki niso bili kristjani.
Te odločitve kažejo, da so svetniki imeli dobro utemeljene in namerno izbrane prednostne naloge. Kristjani svoj način življenja izbirajo na podlagi razumnih prepričanj; ni prav, da se jih zavrača kot nerazumne ali da so šibkega duševnega zdravja.
Domnevam, da se to dogaja zato, ker se je mogoče izogniti dejanski resnici, če je možno nekoga označiti na tak način (recite temu zavajanje, če želite). Za Rimljane je bilo lažje, da so Pavla označili za norega, kot pa temeljito premisliti, ali bi tudi sami morali slediti Kristusu. Podobno je lažje zavrniti sv. Antona Puščavnika kot čudaka ali označiti sv. Terezijo Deteta Jezusa in sv. Frančiška Asiškega za naivna ali sv. Janeza Vianeja za ne pretirano bistrega, namesto da bi preučili svoje duhovno stanje.
Sv. Janez od Boga se je spreobrnil v vero pri svojih 40 letih in nato začel delovati s tako skrajno krščansko pokoro, da so bili ljudje prepričani, kako je doživel notranji zlom. Namesto da bi ga vprašali, ali je takšno samoobvladovanje priporočljivo, so ga zaprli v umobolnico.
Označevanje in zavračanje drugih
Naj bom povsem jasen: nobeden od zgoraj omenjenih svetnikov ni imel trajne duševne bolezni, kolikor nam je znano. Ta zapis ne govori o tem, kako se soočati z duševno boleznijo (za takšne nasvete nisem usposobljen); govori o skušnjavi nerazumevanja in zavračanja drugih. Če recimo nekoga obtožim, da se “zgolj postavlja”, ali trdim, da “ni normalen”, potem mi ni treba resno jemati tega, kar je ta oseba dejansko storila ali rekla. Če bi resno upošteval, kaj je storila ali povedala, bi v resnici morda spoznal, da sem jaz tisti, čigar odnos je treba prilagoditi, da sem jaz tisti, ki se mora spremeniti.
To je le en vidik, ki opozarja, da ne smemo tako hitro označevati in zavračati drug drugega, saj s tem morda zavračamo svetnike. Zanimiv pa se mi zdi tudi drugi vidik – kaj pa če sem jaz tisti, ki ga napačno razumejo?
Občutki nerazumevanja
To se je zgodilo meni in prepričan sem, da se je kdaj zgodilo tudi vam. Mislil sem, da s svojimi besedami in dejanji nekaj sporočam, ljudje okoli mene pa so si vse skupaj razlagali drugače. Imel sem svoje razloge, toda ker to ni bila običajna izbira, so mi drugi pripisovali povsem drugačen (in napačen) motiv.
Ti nenehni (pogosto namerni) nesporazumi niso nič nepričakovanega. Izkušnje prvih kristjanov jasno kažejo, da bodo naša vera in moralne zaveze napačno razumljene. Zavračali nas bodo kot duševno šibke, zmedene, otročje ali nerazumne. Od zunaj se morda res zdi, da smo malce čudna druščina. Verjamemo, da je pokora nekaj radostnega, da je onostransko življenje pomembnejše od tostranskega in da samožrtvovanje pomeni samoizpolnitev. Ne sodimo v današnji čas.
Zgodovinsko gledano Cerkev vedno tiho sprejema preganjanja, obenem pa se nikoli, ampak res nikoli ne preda. Kako so se z nasprotovanjem spopadali svetniki?
Navsezadnje, če te dovolj pogosto označijo za nerazumnega, tudi najbolj samozavesten človek začne dvomiti vase. Ko sem oznanil, da bom postal katoličan, so me vsi skušali odvrniti od tega. Rekli so mi, da ne razmišljam trezno, da bom, ko se umirim, stvari videl drugače (nikoli jih nisem videl drugače in nikoli nisem bil bolj pomirjen). Teh pogovorov nisem izpeljal tako dobro, kot bi jih lahko. Odtlej pa sem se naučil nekaj stvari od svetnikov in kako so oni prenašali nerazumevanje.
Kako so se svetniki soočali z nerazumevanjem
Prvič, morda poskušajo razjasniti stvari, vendar jih dolgoročno ne skrbi preveč, da bi bili napačno razumljeni. Ne poskušajo rešiti svojega ugleda na račun svoje verodostojnosti.
Drugič, svojo istovetnost ohranjajo z molitvijo in medsebojno podporo. Tudi če nas ves svet napačno razume, vemo, da nas Kristus in drugi kristjani povsem dobro razumejo.
Tretjič, razumsko preverjajo svoje vzgibe in dejanja, da bi jih uskladili z resnico. Mnenja, tudi splošno razširjena, niso enaka resnici. Ko svetniki enkrat najdejo resnico, jih nobeno nerazumevanje njihovih vzgibov, preganjanje ali družbeni pritisk ne morejo ločiti od nje.
Četrtič, ponižni so. Še vedno si vzamem k srcu dragocen nauk: četudi so kritike krivične ali preostre, je v njih običajno zrno resnice.
Petič in zadnjič, svetniki vedno iščejo priložnosti za osebno rast, vključno s tem, kako se odzivajo na neupravičene kritike. Sam sem preveč željan pojasniti svojo plat zgodbe in jo upravičiti. Izgubljam energijo za izgubljeno bitko, medtem ko bi lahko namesto tega negoval svoje notranje življenje in izboljševal svoj značaj.
Brez dvomov
Sv. Janez od Boga, ki je bil obtožen duševne bolezni, se je na koncu izkazal za svetnika. Apostol Pavel, čeprav je priznal, da se mu je njegova vera sprva zdela nespametna, je vedel, da je to resnica. In še veliko drugih primerov obstaja. Vem, da sprejmem veliko dvomljivih odločitev, vendar nikoli nisem podvomil v razumnost svoje vere.
Ko gre za to, da sem katoličan, da razvijam osebni odnos s Kristusom in njegovo Cerkvijo, vem, da še nikoli nisem bil bolj pri zdravi pameti, pa tudi če vsi drugi na tem planetu mislijo, da sem sprejel grozljivo odločitev iz najbolj neutemeljenih vzgibov.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
