Andrej Šegula je človek, ki ga je težko opisati na kratko. Zelo jasno pa je troje: rad je duhovnik, rad oznanja in rad živi.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Duhovniško službo opravlja kot duhovni pomočnik v župnijah Ljubljana Kašelj/Zalog in Ljubljana Zadobrova. Je profesor na Katedri za pastoralno in oznanjevalno teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi doktoriral. Izobražuje se na področju geštalt pedagogike. Je urednik revije Oznanjevalec, član in kapetan slovenske nogometne duhovniške ekipe Pax, na Prvem programu Radia Slovenija skupaj z drugimi pripravlja duhovno misel.
Rad oznanja na najrazličnejše načine: prek nogometa, fotografij, ki jih objavlja na svojem profilu na Facebooku, ali pa v obliki fotografskih razstav, ki imajo tudi dobrodelno noto. Nazadnje je s svojo razstavo zbiral denar za turško škofijo, ki jo je prizadel potres, vodi pa jo Slovenec nadškof in metropolit dr. Martin Kmetec.
Je tudi avtor knjige Malo pa že, kjer so zbrana njegova razmišljanja o življenju in njegove fotografije. Kot pravi, je višek njegovega dne evharistija, čas pa rad preživlja tudi v naravi, ki jo občuduje tudi skozi fotografski objektiv, ob nogometni žogi, na kolesu ali supu, predvsem pa ob ljudeh.
Fotografije iz knjige Malo pa že:
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Poznamo vas kot pristno, iskreno osebo, ki za vsakogar najde besedo in živi, da oznanja (prek življenja, športa, besede, fotografije …) Od kod črpate vse to?
Začel bi pri domači družini, saj sem tam dobil popotnico za življenje. Druga stvar pa je karakter, narava, to je nekaj, na kar po mojem ne moreš veliko vplivati. Če imaš dobre lastnosti, si lahko Bogu samo hvaležen, da je tako.
Tretja stvar je zagotovo vzgoja, ki se je začela pri starših, nato pa v semenišču in bogoslovju. Kot rdečo nit vsega tega pa bi gotovo izpostavil evangelij. Iz evangelija lahko črpam navdih za vsakdanje življenje. Veliko je torej dejavnikov, ki se med seboj prepletajo, krona vsega tega pa je verjetno dejstvo, da res rad živim.
Od tu verjetno pride tudi dejavnost na vseh teh področjih. Nikoli nisem izstopal na nobenem področju. Nikoli nisem bil vrhunski glasbenik, a sem se učil orgle, s strastjo se ukvarjam s športom, pa nisem bil nikoli vrhunski športnik. Zelo rad fotografiram, vem, da moje fotografije niso najboljše, ampak to sem jaz. Na vseh teh področjih čutim, da mi Bog daje priložnost samouresničevanja.
Vsa ta področja so prav gotovo dobra vstopna točka, da lahko pridete v stik z najrazličnejšimi ljudmi. Sploh ker ste pri tem zares pristni.
Če danes samo govoriš o Bogu ali veri, pa tega ne znaš pokazati z življenjem, boš težko prišel do ljudi. Če so ti ta ali katerakoli druga področja blizu, imaš veliko več vstopnih mest za vzpostavljanje kontakta ali pa nekega iskrenega pogovora in dialoga.
Pri meni je to na prvem mestu šport. Bogu se vedno zahvaljujem zanj, saj je velik Božji dar, da mi je dal tovrstno veselje.
Kot športnik se srečujete z najrazličnejšimi ljudmi. Kako vas sprejmejo? Se kaj spremeni, ko sredi pogovora izvejo, da ste duhovnik?
Sem član slovenske nogometne reprezentance za duhovnike in na leto imamo pet do deset turnirjev ali pa kakih revijalnih nogometnih tekem. Velikokrat so tekme na veselicah in ker želijo pritegniti čim več ljudi, naredijo na primer tekmo med veterani in duhovniki ali župani in duhovniki.
In tam je prav zanimivo, ker to ni samo tekma, ampak tudi druženje. In tam vidiš, kako je lahko tudi šport odlično vstopno mesto, da prideš do ljudi, ki niso del Cerkve, ki imajo svoje mnenje o Cerkvi, ali pa ljudje, ki so jim mediji ustvarili podobo o Cerkvi. In ja, včasih se vse spremeni. Najprej se na primer s teboj normalno pogovarjajo, ko pa jim poveš, da si duhovnik, te takoj vprašajo, ali te morajo vikati. 😊
Zelo sem vesel, če imam priložnost srečati ljudi, ki so oddaljeni ali obrobni kristjani ali pa sploh niso kristjani, ker verjamem, da smo poslani vsem in da je Kristus za vse. On je vse odrešil in to je formula v ozadju vseh teh stikov in odnosov, za katere si prizadevam.
Všeč mi je vaša razlaga poraza v športu, za katero menim, da jo lahko prenesemo na življenje nasploh. Jo lahko delite z našimi bralci?
Šport je odlično dopolnilo življenja, veliko se naučiš za življenje. Velikokrat v športu vidimo samo uspehe ali pa finalne tekme, ne vidimo pa ne ur in ur treningov, manjših uspehov in neuspehov.
Druga stvar je to, da večinoma vidimo samo tiste, ki so v športu uspeli, ki so prišli v svetovno špico. Vidimo tudi koga, ki je na tekmi izgubil ali, še huje, da je celo življenje sanjal o športu, nato pa se je poškodoval in je moral končati kariero. To je hud poraz.
Kako si razlagam poraz v športu? Pred nekim turnirjem je do mene prišla novinarka in mi postavila nekaj klasičnih vprašanj. Na koncu pa me je hotela malo izzvati in me je vprašala, ali bomo danes zmagovalci, ker smo duhovniki in je Bog gotovo na naši strani. Poučil sem jo, da je treba poraz interpretirati duhovno-teološko.
To pomeni, da Bog dopusti, da izgubi tisti, za katerega ve, da bo poraz najlažje prenesel. Če bomo danes zadnji, pomeni, da smo v Božjih očeh močni ali pa najmočnejši in da bomo poraz najlažje prenesli.
To izkušnjo lahko preslikaš na vsako drugo področje. Če mi v življenju nekaj ni uspelo, to ne pomeni, da se Bog izživlja nad mano ali uživa nad mojim porazom, ampak me pozna in ve, da bom zmogel. Ponavadi se človek v življenju iz porazov več nauči kot od zmag. Odgovor na naš “zakaj” ima samo Bog. Če živiš v odnosu z Bogom, lahko poraz, ki je sestavni del našega življenja, lažje sprejmeš.
Smo v postnem času, pripravljamo se na veliko noč. Za človeka je veliki petek ogromen poraz. Jezus je umrl na križu. Toda vemo, kaj se zgodi tri dni za tem!
Torej, če gremo še korak dlje, si lahko na podoben način kot poraz razlagamo tudi trpljenje?
Res je. Poraza si nihče ne želi, trpljenja še manj. Ampak paradoks na koncu je spoznanje, do katerega ne moreš priti mimo poraza ali izkušnje trpljenja. Vsi bi radi živeli srečno ali pa v miru. Nihče si ne želi poraza, nihče si ne želi trpljenja, ampak prej kot sprejmeš, da je to del našega življenja, lažje živiš.
Eden od načinov, prek katerega oznanjate, je fotografija. Kako je prišlo do tega? Kaj lahko fotografija doda besedi in kako fotografiranje tudi vas približa Bogu?
Fotoaparat me že od nekaj vedno spremlja. Menim, da človek, ki gre skozi življenje s fotoaparatom, drugače gleda na svet. Ker iščeš lepoto, podrobnosti, na vse gledaš drugače. Jaz lahko rečem: “Ta dežela je lepa,” če pa imam fotoaparat, pa si želim odgovoriti na to, kaj je tu lepega in kaj bi si želel v “fotografskem spominu” prinesti domov.
Seveda se vse to da tudi brez fotoaparata. Imam prijatelja, ki je prepotoval ves svet in nima nobene fotografije. Tudi tak pristop spoštujem, toda meni bolj ustreza pogled skozi objektiv.
Vedno, ko sem kam šel, sem šel s fotoaparatom tudi zato, da sem potem, ko sem prišel nazaj, pripravil potopisni večer, da sem lahko znancem povedal, kje sem bil in kaj sem videl. Krasno je, ker sem lahko te kraje vsaj na tak način približal tudi tistim, ki niso imeli možnosti potovati in tega ne bi mogli nikoli videti in doživeti.
Ko sem v zadnjem obdobju razmišljal, kako bi svoje fotografije spravil v življenje, se mi je zdel Facebook dobra priložnost za to, da jih združim z odlomki Božje besede. Vidim, da je to res čudovit preplet.
Veseli me tudi, da fotografije v kombinaciji z Božjo besedo sprožijo odzive ljudi. Tu ne gre le za všečke in komentarje, ampak tudi odzive “v živo”. Zgodi se na primer, da grem v trgovino in me ustavi človek, ki ga sploh ne poznam, in se mi zahvali za fotografije ali pa pove, da ne všečka in komentira, a redno spremlja moje objave, ki ga navdihujejo.
Zelo rad pripravim tudi razstave, saj me spodbudijo, da med tisočimi fotografijami izberem le deset ali petnajst fotografij, za katere menim, da bodo nagovorile še koga. Če to združim še z dobrodelnostjo, je še toliko lepše.
Oglejte si nekaj njegovih fotografij:
Veliko ljudi želi na kariernem področju napredovati, menjati karierna področja … Tudi vi dajete občutek, da ne želite stagnirati, se izobražujete, reflektirate svoje odločitve … Kako kot duhovnik doživljate življenjske in “karierne” spremembe?
Življenje jemljem kot izziv. Morda vpliva tudi to, da z nobeno stvarjo, ki jo naredim, nisem popolnoma zadovoljen. Ker če bi bil zadovoljen, se mi zdi, da bi se ustavil. To pa ne pomeni, da bi me to spravljalo v slabo voljo ali da bi rekel, da nisem v redu ali dovolj.
To je notranji motor in hkrati dar, ki je položen vame in ki me žene naprej. Za to, da si upaš narediti spremembe v svojem življenju, je potreben pogum. Marsikdo, ki je zapečkar, tega ne bo naredil, ker je raje v coni varnosti, udobja. Dobro si je upati tvegati.
Tudi napredovanje je tveganje. Jaz sem lahko posvečen in sem vesel, saj sem sanjal, da bom duhovnik, in se tam ustavim in lebdim. Pa to ne pomeni, da ne delam dobro, ampak dobro je upati si narediti kakšen korak naprej.
In ponavadi se pokaže, da imamo v življenju veliko odprtih poti. Večji izziv je odkriti, katera pot pa je zate prava. In tu ne bi gradil samo na “jaz”, ampak bolj ko si povezan z Bogom, bolj ti jasno pokaže, kje je tvoja pot, kje si ti res ti.
Pomembna je kombinacija poguma in odprtosti in zmožnosti poslušanja, kaj je zate najbolje. Pri tem ti lahko pomagajo drugi, prijatelji, družina, duhovni spremljevalec, spovednik in seveda Bog. Potem te ni treba biti strah novih stvari. Ne bom rekel, da obvladam, ker ne, ampak se učim in si želim čim več prepuščati in izročati. Pri vseh teh odločitvah, malih in velikih, je pomembno veselje in strast do življenja.
Izobražujete se na področju geštalt pedagogike. Kako se geštalt povezuje z vašim življenjem? Vas to področje zanima bolj kot profesorja, duhovnika ali osebo nasploh?
Gre za celostni pedagoški pristop k človeku. Pomeni, da želiš zaposliti vse dimenzije človeka, od igre do plesa, gline, inštrumentov. Vse to, kar lahko vpliva na človeka ali pa na vzgojo človeka. In tako sem tudi bil sam pritegnjen – celostno. Zelo težko bi rekel, katero področje mene tam prevladuje. To vidim kot pridobitev za vsa ta področja.
Pomaga mi pri predavanjih, pri osebni rasti, pri razmišljanju, pri poslanstvu duhovnika, pri oznanjevanju. Temu rečemo, da človek počasi postane geštaltist. Hvaležen sem predvsem za celostnost. To ne pomeni, da postaneš virtuoz na vseh področjih, ampak da pri sebi odkriješ, katera so tvoja močna področja, ki jih lahko izkoristiš ali pa nadgradiš, ali pa tisto, kar delaš, lahko delaš še bolje.
Kateri citat vas trenutno najbolj nagovarja?
Pred dnevi sem našel misel svojega zavetnika svetega Andreja Avelinskega: “Nihče ne more svete evharistije ločiti od Jezusovega trpljenja.” Sveta maša in oznanjevanje mi veliko pomenita. To rad delam in vem, da je evharistija temelj in središče dneva in življenja.
Tudi če se tega vedno ne zavedam, si želim vedno znova priklicati v zavest, da je to špica dneva in življenja. Na tem planetu ni pomembnejšega trenutka, kot je sveta maša. Pa je lahko kdaj dolgočasna ali kdo med mašo naredi kako napako, ampak to sploh ni pomembno, to so postranske stvari.
Kaj bi za konec sporočili bralcem?
“Veselega darovalca Bog ljubi.” Bodimo velikonočni, veseli kristjani. 😊
