Italija je resnična zakladnica katoliške dediščine. Znotraj njenih meja najdemo veličastne papeške bazilike – cerkve s posebnim statusom, ki jim ga neposredno podeli papež. Štiri od teh veličastnih bazilik s posebnim statusom krasijo ulice Rima, obisk Assisija pa nam razkrije še dva tovrstna katoliška dragulja.
V baziliki Svete Marije Angelske (Santa Maria degli Angeli) stoji Porcijunkola, majhna, toda legendarna kapelica, v kateri naj bi sv. Frančišek Asiški ustanovil frančiškanski red. Skromna kamnita zunanjost kapele je v popolnem nasprotju z veličastno baziliko, ki jo obkroža, kar priča o svetnikovi skromni preprostosti. Kljub svoji strogosti pa ima kraj še vedno izjemen duhovni pomen, saj v njem stoji papeški oltar, kjer lahko sveto mašo obhajajo le najvišji cerkveni dostojanstveniki.
Kratek sprehod po hribu navzgor vodi do Bazilike sv. Frančiška (Basilica di San Francesco). V tej mogočni zgradbi je grobnica priljubljenega svetnika. Stene krasijo znamenite freske, ki prikazujejo njegovo življenje in pripovedujejo zgodbo o tej častitljivi osebnosti. Ustvarila sta jih največja mojstra zgodnje renesanse: Giotto in Cimabue. Tako kot v sestrski baziliki tudi v tej stoji papeški oltar, zaradi česar je Bazilika sv. Frančiška svet prostor izjemnega pomena.
Asiški baziliki ponujata drugačno romarsko izkušnjo od veličastnih rimskih cerkva. To sta kraja tihega premišljevanja, očitno prežeta s frančiškanskimi vrednotami in duhovnostjo. V ospredju ni arhitekturna dovršenost, temveč preobrazbena moč ponižne vere, ki se odraža v preprostih strukturah: te so zaznamovale rojstvo redovne skupnosti, ki je preoblikovala svet.
Lahko rečemo, da italijanske papeške bazilike predstavljajo sam vrh katoliške arhitekture in pobožnosti.
Naj gre za glavne papeške bazilike – mogočno kupolo sv. Petra, umetelne mozaike Marije Snežne, starodavno veličino sv. Janeza v Lateranu in papeške portrete sv. Pavla zunaj obzidja – ali duhovno odmevnost bazilik v Assisiju: vsako od teh priljubljenih svetišč ima svoj edinstven čar za vernega popotnika.
Potovanje po teh svetih krajih ni zgolj ogledovanje zgodovinskih znamenitosti, temveč romanje v samo osrčje katoliške vere.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
