Vprašanje bralke:
Verniki z zaskrbljenostjo spremljamo pomanjkanje novih duhovnikov. Še posebej zato, ker so mnogi duhovniki stari že čez osemdeset let. Mnoge župnije so ostale brez stalnega duhovnika. Lansko leto smo tako imeli le tri novomašnike, medtem ko jih je bilo na Hrvaškem čez štirideset. Čez pet let se bo situacija še bolj spremenila, saj se upokojujejo najbolj številčne generacije duhovnikov.
Namen tega vprašanja ni črnogledost, temveč gledanje, kako naprej. Kaj lahko storimo verniki, kako naj se organiziramo na duhovni in gospodarski ravni? So smiselna redna mesečna molitvena srečanja po osamljenih vaških cerkvah? Škoda je gledati cerkve zgolj kot kuliso razglednic. Kakšna prihodnost nas čaka in kako naj se nanjo pripravimo? Kakšno vizijo imajo škofije za ta izziv in kako se na to odzivajo v tujini? Zdi se, kot da prihajamo v čas prvih kristjanov.
Marija
Odgovarja ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore:
Spoštovana gospa Marija, zahvaljujem se vam za vprašanje, ki v zadnjih letih oziroma kar desetletjih vznemirja škofe, duhovnike in veliko vernikov. Kakšna bo prihodnost naših župnij? Bomo še imeli župnijo? Kako bo, če ne bomo imeli duhovnika, ki bi živel med nami?
Vsa ta vprašanja so pomembna in potrebna. Vendar mi dovolite, da nanje ne odgovorim neposredno, ampak začnem v evangeliju, pri Jezusu Kristusu. V priliki o vdovi in sodniku se Jezus na koncu vpraša: “Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?” Vprašanje, ki ni zgolj retorično. Vemo namreč, da so obstajale cvetoče krščanske skupnosti, ki jih danes ni več. Ponesle pa so Kristusa in evangelij drugam.
Prvo dejstvo, ki bi moralo skrbeti odgovorne in vse nas, je: ali bomo kot narod sposobni življenja in potem tudi verovanja? Pred petdesetimi leti je bilo v Sloveniji rojenih 28.625 otrok, lansko leto pa 16.811, več kot 40 odstotkov manj kot pred petdesetimi leti.
Drugo dejstvo, ki govori o trdnosti naše vere, je število krstov. Predlani je število krstov v Sloveniji padlo na 57,70 odstotka. V nekaterih župnijah zato število prvoobhajancev že lahko preštejejo na prste ene roke. Kako je z nedeljskim obiskom maše, lahko vidimo sami.
Že teh nekaj dejstev nam pove, da zmanjšanje števila duhovnikov ni nekaj, kar bi bilo ločeno od drugega dogajanja v družbi in Cerkvi. Temu bo seveda treba prilagajati tudi pastoralno organiziranost župnij in pastoralne skrbi za vernike sploh. Zadnja sistematična in celostna ureditev župnij je bila namreč zasnovana pred 250 leti v okviru reform cesarja Jožefa II. – v tem času pa se je spremenilo marsikaj.
Prilagajanje pastoralne organiziranosti župnij bo pomenilo, da boste vedno več skrbi za življenje občestev prevzemali laiki. Duhovniki se bomo umikali iz mnogih opravil, ki so povezana z organiziranjem, z materialno skrbjo za občestva. Treba pa bo poskrbeti za primerno usposabljanje, kar se že dogaja.
Ob tem moramo še naprej skrbeti za rast krščanskih družin, ki bodo rojevale otroke ter narodu in Cerkvi prinašale življenje. Duhovniki in škofje bomo morali z večjo zvestobo Kristusu oznanjati evangelij in deliti zakramente. Vsi skupaj bomo morali v osebni pripravljenosti izpolniti Božjo voljo in moliti za nove duhovne poklice in za poklice stalnih diakonov.
Gospa Marija, če pa bi bilo res, da prihajamo v čas prvih kristjanov, nas lahko navdaja upanje. Redkokdaj je bila Cerkev tako močna in rodovitna, kot je bila v njihovem času. Če bodo naša občestva postala podobna tistim iz prve Cerkve, potem se bo začel misijonski pohod evangelija v svet.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 15.
