Andrea Cesar iz Mirne Peči je mama štirih otrok, po izobrazbi biologinja z doktoratom iz varstva okolja. “Navdušuje me vse stvarstvo. Sem ambiciozna, vedno zazrta v določen cilj, ki ga hočem doseči. Ne zastavljam si nemogočih ciljev. Čudeže prepuščam Bogu. Sama pa dam vse od sebe,” se opiše s pomenljivimi besedami. Z možem živita ločeno, zato sama skrbi za otroke in gospodinjstvo.
“Do 40. leta sem dosegla vse človeške cilje, ki sem si jih zamislila. Zato ne obžalujem ničesar. Sedaj imam veliko ambicioznejši cilj, spraviti nauke krščanskega življenja v prakso. Sem v procesu, ki pa ni odvisen samo od moje volje, zagnanosti, trme, ampak predvsem od Božje milosti.”
Opravljala sanjsko službo
Od junija 2022 je invalidsko upokojena. Pravi, da je imela sanjsko službo, delala je kot vodja nadzora kakovosti pitne vode v enem od komunalnih podjetij. “Da bom biologinja, sem vedela že zelo zgodaj in vse moči usmerila v ta cilj. Bila sem huda borka za naravo in sanjala, da bom delala v živalskem vrtu. Vendar sem se dobro znašla v okoljevarstvu, ki ima bolj širok pogled, saj pri ščitenju narave upošteva tudi človeške interese.”
Štiri leta je bila v bolniškem staležu, saj so bolezni prihajale eno za drugo. Upala je, da se nekoč vrne v službo, kar se po rehabilitaciji v Soči, kjer so jo predlagali za invalidsko upokojitev, ni uresničilo. “Priznam, da mi je bilo hudo in se nisem želela osebno posloviti od sodelavcev, zato sem jim napisala pismo. Ves čas bolniške so me podpirali, bili smo v stikih, saj sem imela v glavi še vedno veliko informacij z mojega področja dela. Res sem imela rada službo, čeprav je bilo tudi stresno.”
Dva meseca v bolnišnici
Leta 2018 je na kolesarskem vzponu na Celjsko kočo doživela možgansko krvavitev. Ker so zdravniki mislili, da gre samo za dehidracijo in glavobol, so jo hoteli poslati domov. “Bolezenski znaki so se stopnjevali, zato so me zadržali v bolnišnici, kjer so me zaradi hematoma v lobanji dali v umetno komo in premestili na nevrološko kliniko. Preživela sem 10 dni umetne kome, pljučnico, meningitis, dve možganski kapi,” našteva.
V bolnišnici je preživela skoraj dva meseca. “Doživela sem zelo travmatično izkušnjo, ki mi še danes ne da miru. Kot posledico kapi imam izpad desnega vidnega polja, rahlo ohromelost desne noge in roke ter težave s pomnjenjem.”
Leta 2019 je imela operacijo anevrizme. Kmalu zatem je čutila, da se ji slabša koordinacija nog, izgubljala je občutke in ravnotežje. Po nadaljnjih preiskavah je poleti 2020 prestala še eno operacijo. “Stanje se je postopoma slabšalo. Opravili so še tretjo operacijo. Kmalu nato nisem bila več zmožna vstati.” Za njeno redko bolezen so zdravniki v Sloveniji izčrpali že vse možnosti za zdravljenje. “Od spomladi 2021 ne morem uporabljati nog, imam motnje izločanja urina in blata, pojavljajo se spazmi mišic.”
“Včasih ni dovolj samo dobra volja”
Priznava, da si je že prej v glavi ustvarila predstavo, kako bi bilo, če bi bila na vozičku. “Je težje, ker nisem vedela, da sčasoma telo izgublja vitalnost, se stara, pojavi se vse več težav, da včasih ni dovolj samo dobra volja. Vedno sem mislila, da bom tekla do 90. leta, hodila na tekmovanja, uživala v teku v naravi. V srednjih letih sem se vse bolj zavedala, kakšen privilegij imam, da imam zdravo telo, da se lahko gibljem. Tek je bil moja hvalnica Bogu. Seveda je bilo marsikdaj težko, ni mi šlo, a občutki so bili enkratni. Še zdaj sanjam, da sem zdrav, hodeč človek. Pa nisem žalostna ali jezna, zakaj se je meni to zgodilo. Pravim si: zakaj pa ne oziroma: jaz zmorem to prenašati.”
Da ostaja kar se da mobilna, si je kupila električni skuter, čeprav priznava, da je zanjo prepočasen. “Sem zelo hitra oseba. Bolezen me je ustavila, zelo, a jaz vedno znova vstanem in iščem načine za premikanje naprej.” Pogreša vožnjo z avtom. “Upravičena sem samo do lahkega okretnega vozička. Moj je res porsche. Pravim, da se je bolje dobro peljati kot slabo hoditi. Otrokom je všeč, ko rečem, da se jaz na vece pripeljem, oni pa morajo peš.”
“Dokler si zdrav, hodeč, ne vidiš, kako je okolje neprilagojeno vozičkom. Za invalida je priprava za odhod v drugo okolje ključna. Vedno se pozanimam, ali je stavba dostopna za invalide ali imajo vece za invalide. Pogosta uporaba veceja me zelo omejuje pri potovanju in daljši odsotnosti.”
Otroci so nanjo še bolj navezani
Njene zdravstvene težave so vplivale tudi na otroke, ki so bili ob začetku njene bolezni stari med štiri in 11 let. “Najprej niso vedeli, ali bom preživela, nihče se ni z njimi pogovarjal o tem, kako se počutijo, razvili so občutek krivde. Zelo so navezani name.” Potem ko je ostala sama z otroki, se ji zdi še bolj pomembno, da jim privzgoji samostojnost. “Dokler mi niso odobrili osebne asistence, so otroci prevzeli precejšen delež gospodinjskih opravil.” Priznava, da je materinstvo zaradi bolezni še bolj naporno, a da ji otroci prinašajo obilo veselja.
Fotoutrinki iz Andrejinega vsakdanjika:
Njen največji strah je, da otrokom ne bi mogla pomagati, če bi bilo kdaj ogroženo njihovo življenje. “Zaradi svojih zdravstvenih težav verjetno prehitro zaženem paniko in peljem otroka na urgenco ali k zdravniku. Imam veliko strahov, a se trudim sprejeti misel, da je dovolj teža današnjega dneva. Živeti vsak dan posebej je zame izjemno težko, ker imam rada vse pod nadzorom.”
Izpolnjen vsakdan
Vsako jutro vstane ob petih, ko vzame zdravila, v miru telovadi in zmoli. Nato zbudi otroke, pridruži se jim tudi osebna asistentka. “Ni enostavno vzgajati v prisotnosti tretje osebe,” je iskrena. Dopoldne ima več časa zase, ko lahko bere, ustvarja in posluša glasbo in svoje najljubše katoliške podkaste. Andreini možgani nikoli ne počivajo, saj ima veliko idej. Med drugim še vedno predava po šolah o okoljevarstvu, želi postati motivacijska govornica, navdušuje se nad ilustracijami.
“Ob lepem vremenu grem vsaj enkrat dnevno na sprehod s skuterjem za kakšno uro, toliko, da vmes zmolim vse dele rožnega venca, torej kakih pet kilometrov.” Ob tem je treba omeniti, da Andrea sama izdeluje rožne vence in zapestnice za desetke. Veliko jih uporablja sama, nekaj pa proda in podari.
Odkar je na vozičku, opaža, da je nekaterim ljudem nerodno in se ji raje izognejo, kot da bi z njo izmenjali nekaj besed. “Učim se o sebi in o drugih, večkrat na boleč način. Dolgo časa nisem mogla sprejeti, da me ljudje ne vidijo skozi moje oči, ne čutijo tega, kar čutim jaz, se odzovejo glede na svoje izkušnje in me seveda prizadenejo. Jaz sem zelo organizirana oseba, rada imam vse pod nadzorom, urejeno, vsaka sprememba me vrže s tira. Ni moj namen, da sem nesramna, izkoriščevalska.”
Pogreša športne aktivnosti
Andrea je po duši športnica. “Najbolj pogrešam tek, ki je bil moj odmik. Želja po njem še vedno ni izginila iz mojih možganskih povezav. Občutki so tako intenzivni in močni. Če bi shodila, bi se takoj pognala v tek. Poleg tega sem nekoč zavzeto kolesarila.” Z možem sta se redno udeleževala številnih tekaških prireditev, med drugim sta skupaj pretekla najdaljšo traso Ljubljanskega maratona.
“Moja bolezen ni okolju prijazna”
Kot biologinja, ljubiteljica narave in okoljevarstvenica si že več let prizadeva za zmanjšanje odpadkov v svojem gospodinjstvu. “Moja bolezen ni okolju prijazna. Potrebujem nekaj pripomočkov, veliko potrošnega higienskega materiala. Ni mi vseeno. Če sem bila prej zelo velika nasprotnica vsega narejenega iz plastičnih izdelkov, se zdaj zavedam, da brez plastičnih mas ne bi mogli izdelati veliko medicinskih pripomočkov, ki jih pacienti nujno potrebujejo. Sem pa še vedno tečna mama, ki otroke opozarja, da ni treba vedno kupiti vsake nove igrače na trgu, da ne menjamo naprav, ko si zaželimo nove, da gremo na pot raje s kolesom kot z avtom in podobno.”
Vrnitev v Cerkev
Po prihodu iz bolnišnice je bila močno shujšana in zelo prestrašena, da se bo možganska kap ponovila. Po priporočilih je v stiski obiskala dve bioenergetičarki, ki pa je nista prepričali s svojimi razlagami in delovanjem. Znova se je vrnila v Cerkev, ki jo je prej potisnila na stranski tir.
Obrnila se je na škofijskega eksorcista in začela bolj redno hoditi k maši, povezala se je s sestrami v bližnjem karmeličanskem samostanu in prejela škapulir, z domačim župnikom je opravila molitev za osvoboditev. Redno prejema bolniško maziljenje in hodi k spovedi. “Zadala sem si, da bom bolečine preživela z molitvijo in bo lažje. Darovati bolečine Bogu se lepo sliši, a v praksi ne gre vedno po tem scenariju.” Za pomoč se veliko obrača k Svetemu Duhu.
V veliko pomoč pri duhovni rasti ji je branje krščanske literature. Korenito jo je spremenila knjiga Boštjana Harija Božja ljubezen odpušča in ozdravlja. “Odločila sem se, da svojo bolezen prepuščam uradni medicini in Bogu. Od takrat dalje sem mirna. Verujem, da me Bog lahko ozdravi, a to prepuščam Njemu.”
Pravi, da je zahtevna kristjanka in ji samo nedeljska maša ne zadošča. “Rada spremljam katoliške Youtuberje, dnevno berem Sveto pismo, opravljam devetdnevnice k določenim svetnikom, pogosto hodim k spovedi in obhajilu. Moj duhovni razvoj je šel bliskovito naprej. Kar pa še ne pomeni, da sem zdaj super kristjanka. Ne, zdaj spoznavam svojo grešnost, svojo ranjenost, svojo osebnost.” Tudi s pomočjo psihoterapije.
“Ne bojim se smrti, ne oklepam se življenja za vsako ceno, to prepuščam Bogu. Upam, da bom lahko rekla kot sv. Pavel: dober boj sem izbojevala …” sklene z naukom za vse nas.
