Veselje kot osebna izkaznica kristjanaPogosto se zalotim v razmišljanju, kaj bi, če bi se poskušala postaviti v namišljeni položaj in bi kristjane opazovala “od zunaj”, kot neverujoči, opazila? Ali še boljše vprašanje, kaj bi me pritegnilo na teh ljudeh in njihovi veri (torej na nas in naši veri), da bi si rekla: hej, na tem pa nekaj je, tole me pa pritegne, to zanima tudi mene.
Vsi smo poklicani k oznanjevanju
Tak položaj si seveda težko predstavljam v vsej realnosti, saj sem kristjanka in torej nujno subjektivna. Vendar čutim, da smo prav vsi poklicani k oznanjevanju, vsak v svojem življenju.
Na mestu, kamor me je Bog poklical: v družini, s katero sem obkrožena; v službi, kjer opravljam svoj poklic; v soseski, kjer živim; v državi, ki jo imenujem svoja domovina. Kako lahko oznanjam prav jaz in kako lahko na svoj način, s svojim zgledom širim zavest o evangeliju?
Tisoč razlogov za veselje
To je vprašanje, ki si ga pogosto zastavljam. Pri tem ne morem spregledati tega, da evangelij pomeni “veselo oznanilo”. Zdi se mi, da bi glavno znamenje, ki ga kristjani oddajamo v življenju, moralo biti prav veselje.
Veselje do življenja, veselje nad življenjem. Veselje, ki izhaja iz pristne in ponižne hvaležnosti, da nam je Bog podaril vstopnico za bivanje na tem čudovitem planetu, da nam je dal toliko talentov in blagoslovov. Veselje in hvaležnost za vse lepo in dobro, kar nas obdaja. Veselje, da nismo nikoli sami, tudi v preizkušnjah in težavah, in da je naš cilj jasen in gotov – bivanje v večnosti.
Preberite še:
Ženitni oglas v časopisu, ki je spremenil tok zgodovine
Ali premorem(o) veselje do življenja?
Zdi se mi, da bi se naše veselje moralo videti, čutiti in tako rekoč zatipati. Da bi se ljudje ob stiku z nami vprašali kot iz psalma: “Kdo je mož, ki ima veselje nad življenjem, ki ljubi dneve, da bi videl dobro?” Žal pa imam pogosto občutek, da smo kristjani ravno obratno od veselih ljudi. Da so naši obrazi kisli, da se težko pošalimo na svoj račun, da se ne znamo sprostiti in se preprosto imeti lepo, da si ne znamo privoščiti, da se zdi vse kot ena velika težava.
Pogrešam tisto, čemur Francozi tako čudovito rečejo “joie de vivre”, veselje do življenja, ki se kaže v vseh trenutkih in na vse mogoče načine. Veselje je en izmed sadov Svetega Duha, lahko preberemo v Svetem pismu, v katerem je, mimogrede, besedo “veselje” (v vseh različnih sklonih) mogoče prebrati kar 307-krat.
Preberite še:
Edinstveno: papež Frančišek par poročil na letalu
Kaj pravi papež Frančišek?
V dokumentu Evangelii Gaudium (Veselje evangelija) papež Frančišek piše:
“Obstajajo kristjani, katerih življenje se zdi kot post brez velike noči. Seveda se zavedam, da se veselje v življenju ne more vedno izražati na enak način, še zlasti v zelo težkih trenutkih. Veselje se spreminja in prilagaja, vendar vedno vzdrži; včasih kot plamenček luči, ki se rodi iz osebnega prepričanja, da smo tudi potem, ko je bilo že vse rečeno in storjeno, neskončno ljubljeni.”
Biti dober “oglas”
Ali sem torej sama dobra “reklama” za svojo vero, ali iz mene veje veselje, ki je živo in otipljivo, drznem si reči celo nalezljivo? Zagotovo ne vedno in povsod, se pa trudim in si želim, da bi bila to vedno bolj moja drža.
Pa ne zaradi reklame same, ampak zato, ker se mi zdi, da lahko tako Bogu najlepše služim. S tem, da mu pokažem veselje, da rada živim.
Naj sklenem svoje razmišljanje z besedami papeža Benedikta XVI. iz poslanice za svetovni dan mladih leta 2012: “Veselje je namreč eden od osrednjih elementov krščanske izkušnje, zato: ‘Veselite se v Gospodu zmeraj!’ (Flp 4)”
Preberite še:
Še neslišane zgodbe o najslavnejšem slovenskem misijonarju
Preberite še:
Kako vedeti, kdaj iti levo in kdaj desno, kaj je dobro in kaj slabo
Preberite še:
Življenjsko vodilo slavnega meniha, ki je aktualno še danes
