Kozma Ahačič je slovenist, ki ga navdušujejo tako srednjeveška kot elektronska glasba, tako slovnice kot nogomet
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Sanjski kraj na Zemlji: soba z veliko knjigami, s čim manj zračenja, z dobrim računalnikom in internetom
Pustna maska: panker z irokezo
Najljubša glasba: srednjeveška glasba, rock, sodobna elektronska glasba
Najljubši način sprostitve: glasba, sveta maša
Tako se je na razglasitvi Delove osebnosti leta 2017 predstavil zgodovinar jezikoslovja Kozma Ahačič.
Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU se ukvarja zlasti s slovenščino v 16. stoletju, je pa tudi “oče” portala Fran, ki uporabnikom ponuja slovarje slovenskega jezika v elektronski obliki. Po 40 letih, odkar je nastala Toporišičeva slovnica, je pripravil slovnici za osnovne in srednje šole, namenjeni mladim, ki so ju sprejeli z navdušenjem.
Ste od nekdaj imeli radi slovenščino?
Ne le slovenščino, ampak jezik nasploh. Jezik me je vedno zanimal. Moral me je zanimati tudi zato, ker sem jecljal in sem zato o jeziku in govoru več razmišljal. Prek tega sem se tudi vedno bolj zavedal, kaj jezik človeku pomeni in kaj mu omogoča.
Že od malega sem se spraševal o jeziku. Res pa je, da me je s slovničnega vidika začel zanimati predvsem v srednji šoli, ko sem imel veliko srečo, da sem imel učitelje slovenščine in tujih jezikov, ki so imeli, tako kot jaz, radi jezik in razmišljanje o jeziku.
Preberite še:
“Kar se nam dogaja, je odsev tega, kar nosimo v sebi”
Preberite še:
To je skrivnostni meniški red
Zakaj sta po vašem mnenju vaši slovnici – za osnovno in za srednjo šolo – tako uspešni? Kaj je uporabnike tako navdušilo?
Verjetno to, da so ljudje nekaj takega pričakovali, čeprav se morda niti niso zavedali, da ju pričakujejo.
Zakaj je moralo preteči toliko časa po izidu zadnje, Toporišičeve slovnice, da smo dobili novo, tokrat bolj poljudno?
Mislim, da je moral dozoreti čas. Glede na odzive ljudi, je bil zdaj res pravi čas, da ob znanstveni, akademski slovnici dobimo tudi šolske slovnice, ki jih lahko uporablja prav vsak, in s tem vzpostavimo neko običajno situacijo na področju slovnic, kot jo lahko opazujemo pri vseh večjih jezikih, kjer je slovnic različnih oblik res veliko. Nas zdaj čaka priprava akademske slovnice za profesionalno rabo.
Preberite še:
Pozabljeni Slovenci, ki so zgradili slovensko industrijo
Kako si razlagate, da ima portal Fran kar 40 tisoč obiskov na dan?
Ta obisk še narašča. Gre za to, da so ga vsi, ki jih zanimajo najrazličnejši podatki o slovenščini, posvojili. Za vedno več ljudi to postaja vsakodnevni portal za reševanje najrazličnejših jezikovnih dilem – od lektorskih do zgodovinskih, etimoloških, narečnih, terminoloških. Uporabljajo ga zelo različni ljudje: od znanstvenikov do tistih, ki jih slučajno ob kavi zanima kakšna malenkost.
Spletni slovarji so nam, leksikografom, omogočili tudi neposreden stik z ljudmi. Ne le da objavljamo slovarje, objavljamo tudi odgovore na vprašanja, ki nam jih ljudje posredujejo prek jezikovne svetovalnice. Tako poskušamo čim bolj slediti duhu časa.
Zmoti me, na primer, vedno pogostejša raba besede starš. Kako pravila sledijo dejanski rabi? Bo ta beseda kmalu dopustna?
Tudi mene kdaj zmotijo takšne besede. Je pa res, da smo leksikografi preprosto dolžni slediti neki uveljavljeni rabi. Zato denimo novi slovenski pravopis, ePravopis, ki je v nastajanju, takšno rabo že dovoljuje kot nezaznamovano. V starem pravopisu pa je bila označena kot neknjižna, pogovorna beseda.
Razvoj jezika je vedno tudi odraz zunanjega okolja. Glede na to, da imamo vedno več enostarševskih družin, je bil tak razvoj logičen. Kljub temu da je beseda starši nastala pravzaprav iz množinskega pridevnika starejši. Starši so namreč tisti, ki so starejši. Podobno je tudi v nemščini: alt “star” in Eltern “starši”.
Preberite še:
Sloviti Slovenec, ki je ustvaril svetovno znamenitost
Glasba je del vašega vsakdana. Navdušujeta vas tako srednjeveška kot tudi moderna elektronska glasba in še marsikaj vmes. Kako to?
Fascinira me predvsem odmik od povprečja, eksperimentiranje, nagovarjanje trenutnih čustev. Nekaj glasbenikov redno spremljam, hkrati pa sem zelo navdušen nad sodobnimi glasbenimi portali, ki omogočajo vpogled v neverjetno veliko zakladnico sodobne glasbe.
Se vam zdi tudi na splošni ravni pomembna povezava med koreninami, zgodovino in današnjim dnem ter inovacijami?
Seveda, človek se vedno vrača k svojim koreninam. Če podrobneje spremljamo zgodovino glasbe, lahko vidimo, da so najuspešnejši glasbeniki vedno zelo sledili najrazličnejšim glasbenim tokovom. Dobro so poznali tako sodobno kot staro glasbo.
Na vseh področjih lahko brez nekega širšega znanja zgolj reproduciramo že ustaljene vzorce. Mislim, da eksperimentiranje ni možno brez znanja, brez poznavanja in seveda brez daru.
Preberite še:
To je film, ki ga Slovenci nismo smeli videti
Kakšen je vaš dan? Ste deloholik? Presedite v pisarni veliko časa?
Služba je zame hkrati tudi hobi. Načeloma skušam delovati čim bolj organizirano in si čim bolj racionalno razporediti delo. V službi opravim večino, marsikaj pa nesem tudi domov. Nikakor pa ne delam kot deloholik. Naučil sem se preklapljati iz službenega časa v čas za zasebne stvari.
Čestitamo dr. Kozmi Ahačiču za priznanje Delova osebnost leta. Vedno dobrodošel na naših tribunah. @KozmaAhacic #delovaosebnost @ZrcSazu pic.twitter.com/vIrB7WVVhs
— NK Olimpija Ljubljana (@nkolimpija) January 5, 2018
Ste tudi nogometni navdušenec.
V resnici “poznam” nogomet šele nekaj let, ker je sin nogometni navdušenec. Sam sem bil v srednji šoli in tudi pozneje do vsega športa zelo zadržan. Priznam pa, da me je sin do neke mere okužil s športom, tako da sem ga na začetku spremljal na stadion na kakšno tekmo zgolj zato, da bi mu naredil veselje, zdaj pa uživam tudi sam.
Morda je primerjava nekoliko nenavadna, pa vendarle: tako Cerkev kot navijači na tribunah so neke vrste skupnost. Kaj bi se lahko ena od druge naučili?
Na športnih dogodkih bi obiskovalci zagotovo lahko spremljali tekme z večjim mirom in spoštovanjem. Cerkvena skupnost pa se ob nogometu lahko nauči, kaj pomeni biti skupnost tako rekoč s telesom in duhom – se skupaj veseliti, žalovati, se jeziti, debatirati in iskati oseben odnos.
Velikokrat se za skupnost v Cerkvi uporablja besedo občestvo. Vsaj pri mlajših je ob tem manj prisotno zavedanje, da je to v resnici beseda, ki pomeni skupnost. To je skupina ljudi, ki bi morali držati skupaj, ki bi se morali vsaj občasno pogovoriti, si izraziti svoje občutke.
Morda bo tudi kriza, s katero se sooča Cerkev, pripomogla, da se bomo zavedli, da vere preprosto ne moremo živeti na osebni ravni. Da je krščanska vera vera skupnosti. Seveda pa to ni vera ovc, kot se včasih svetopisemski odlomek napačno razume.
Preberite še:
Kaj so v župnišču počele preluknjane žoge
Preberite še:
Kako so kristjani na Japonskem preživeli preganjanja in atomsko bombo
Ste srečen človek?
Lahko rečem, da ohranjam notranjo srečo in zadovoljstvo ne glede na probleme vsakdanjega življenja. To pa seveda ne pomeni, da ni vsak dan kakšnega problema, da nisem znova in znova razočaran nad svojimi napakami.
Slovenščino tudi prek svojih slovnic prenašate na mlade rodove. Kaj pa želite na splošno v življenju prenesti na svoja otroka?
Predvsem zavedanje, kaj pomeni biti človek, ki je odgovoren do drugih ljudi, in kaj pomeni imeti notranjo zrelost, mir, drznost, upanje in cilj.
Preberite še:
3 nauki o veselju ”najsrečnejše ženske vseh časov”
Preberite še:
Slovenski ekonomski genij, ki si je z begom rešil življenje
