“Splav je zavit v veliko krivde in veliko sramu, zato včasih to odločitev raje prikažemo kot neko lahkotno odločitev, ki pa to ni”Splav je že sam po sebi lahko zelo travmatična izkušnja, nato pa ženska ali par, ki se je odločil zanj, doživi še veliko večjo stisko, kot jo je občutil pred tem. Krivda, sram in strah pred obtoževanjem. Občutek nemoči, tudi jeze in najrazličnejših čustev, s katerimi ne vemo, kako bi se spopadli.
Kaj doživlja ženska, ki se odloči za splav, in kaj moški? Kako se lahko rešita iz te stiske, ki je nastala, čeprav sta pričakovala, da bo po tej življenjsko pomembni odločitvi sledilo olajšanje? Olajšanje, ki ga ni in ni bilo.
O tem smo se pogovarjali s Katarino Nzobandora, voditeljico Rahelinega vinograda, in duhovnim voditeljem patrom Tomažem Mikušem. Rahelin vinograd je edinstven program oziroma duhovni program ob koncih tedna za vse tiste, ki trpijo za posledicami splava. Smrt, ki jo povzroči splav, namreč vodi k mukam in intenzivnem hrepenenju po nekom, ki ga ne moremo dobiti nazaj.
Splav je zagotovo ena težjih življenjskih preizkušenj, ki lahko doleti žensko in tudi moškega. Če najprej pogledamo z ženske perspektive: Kaj doživlja ženska, ki se odloči za splav?
Katarina: Nobena ženska se ne odloči za splav kar mimogrede. Ločimo pa lahko dva razloga za to odločitev: eden je stiska, drugi pa nevednost. Menim, da če bi mame in očetje res razumeli, kaj v resnici ta odločitev pomeni, se zanj ne bi odločili.
Ženske se pogosto bojijo. Strah jih je prihodnosti, ali bodo zmogle, kako se jim bo finančno izšlo, kako bo to vplivalo na družinsko dinamiko v primeru, kjer so že otroci, in podobno. Potem pa so tukaj še pritiski. Pritisk partnerja, staršev in tudi medicinskega osebja, do katerega pogosto pride, če z otrokom “ni vse v redu”. Glavna težava pri odločitvi za splav z medicinskega vidika je, da se najpogosteje prikazuje zgolj negativna stran življenja z otrokom z motnjami v razvoju, nikoli pa pozitivna.
Preberite še:
Nemoč, žalost, nerazumljenost, sram. Tabu, ki to ne bi smel biti
Na primer: Tudi otrok z downovnim sindromom je lahko uspešen in lahko družini veliko da. Odločitev za splav v primeru medicinskega razloga (bolan otrok, motnje v razvoju) pa sprožajo tudi dileme pri preostalih otrocih, saj se včasih sprašujejo, ali bi morda bili tudi oni zavrženi, če z njimi “ne bi bilo vse v redu”.
Pogosto pa strah in stisko zamaskiramo z videzom, da nam je vseeno. Ljudje mi večkrat rečejo: “Videti je, kot da ji je čisto vseeno. Kot da se je za splav odločila čisto tako, mimogrede.” A nikoli ni tako. Splav je zavit v veliko krivde in veliko sramu, zato včasih to odločitev raje prikažemo kot neko lahkotno odločitev, ki pa to ni.
Običajno v povezavi s splavom govorimo predvsem o ženskah in njihovem trpljenju, a tudi za moške je to lahko prav tako hud udarec.
p. Tomaž: Prva težava je ta, da moški pri odločitvi o splavu nima veliko besede. Splav je v naši družbi pravica ženske. Spomnim se primera moškega, čigar žena ni želela imeti otrok in je naredila tri splave. Po vsakem splavu je bil bolj prizadet in ta prizadetost ga je vodila v to, da je postal obseden z mislijo, da bi se ji maščeval za smrt svojih otrok. Njega so ta dejanja pripeljala v veliko duševno stisko. Seveda njun odnos ni preživel. Edina rešitev je bila, da gresta narazen. To je bil eden težjih primerov, ki sem ga srečal.
Sicer pa imamo moški nekakšno naravno težnjo po tem, da bi branili življenje. In v primeru medicinsko svetovane prekinitve nosečnosti se pogosto zgodi, da se ravno iz te želje, da bi svojega otroka zaščitil pred bolečino, skupaj z ženo odločita za prekinitev nosečnosti.
Ali s to odločitvijo res zaščitita otroka pred bolečino, je drugo vprašanje. Gotovo na ta način zaščitita sebe pred lastno bolečino in izzivom življenja z neozdravljivo bolnim otrokom. Vendar se bolečini ob izgubi otroka ne moreta izogniti.
Iz izkušenj lahko povem, da je par, ki je zmogel kljub temu sprejeti življenje svojega otroka, čeprav je otrok potem čez nekaj ur umrl, veliko bolje šel skozi faze žalovanja, kot pa par, ki se je odločil za splav oz. prekinitev nosečnosti. V tem primeru je namreč oblika žalovanja bolj zapletena.
Preberite še:
“Sin, ki sem ga želela splaviti, mi je rešil življenje”
Kaj svetovati tistim, ki se znajdejo v tej stiski. Kako jim pomagati. Kaj je tisto, kar tako eden kot drugi v tistem trenutku najbolj potrebujeta?
p. Tomaž: Po splavu zelo pomaga ravno obisk Rahelinega vinograda, kjer nudimo varen prostor za žalovanje za izgubljenim otrokom. Sprejmeš lahko to, kar se je zgodilo, in tudi svojo odgovornost za to. Si v razumevajočem okolju drugih, ki so šli skozi podobno izkušnjo, hkrati pa doživiš tudi dotik Božjega odpuščanja, sprejetosti, razumevanja.
Potem so tu še pogovori z duhovnikom ali obisk družinskega terapevta, ki pomaga posamezniku ali paru iti skozi proces žalovanja. Proces žalovanja namreč v vsakem primeru sledi, če izgubiš svojega otroka. Otroka, ki si ga pravzaprav, sploh v primeru medicinsko svetovane prekinitve nosečnosti, želel.
Potlačiti to izkušnjo v sebi in se vesti, kot da je nikoli ni bilo, verjetno ni prava odločitev. Govoriti o tem ali ne? Kako odgovarjati tistim, ki te o tej temi sprašujejo?
Katarina: Po umetnem splavu, sploh če je bil ta narejen pozno, se pogosto zgodi, da starši rečejo, da je otrok sam umrl. Okolici ne želijo povedati, da je bil umetni splav, ker se bojijo obsojanja. Menim tudi, da okolica pogosto ne more sprejeti te resnice.
A starši o bolečini izgube, smrti otroka morajo govoriti, saj je potreba po tem velika. Pomembno pa je, da se o tem govori v varnem okolju, kjer lahko izraziš vsa čustva. Ne glede na to, kakšen je bil razlog za splav, je dobro, da imaš nekoga, s katerim lahko o tem govoriš. To pa najlažje storiš v krogu ljudi, ki te razumejo in imajo tudi sami podobno izkušnjo.
p. Tomaž: To, da okolici poveš, da je šlo za spontani splav, resnico pa veš samo ti, ustvari notranji konflikt. Na nek način si od tistega trenutka dalje notranje razdvojen. Tudi če najbližjim ne povemo vse resnice, pa je v veliko pomoč pri žalovanju, da lahko z nami žalujejo.
V Sloveniji imamo za pokop mrtvorojenih otrok in novorojenčkov t. i. Park zvončkov (na Žalah in drugod po Sloveniji), kjer lahko pokopljemo otroka in kamor lahko gremo ob obletnicah oz. kadar nam je hudo. To pomaga pri žalovanju. Ta kraj lahko obiščemo tudi s svojimi otroki, ki vedo, da imajo tam pokopanega svojega bratca ali sestrico.
Preberite še:
Nezaželen nezakonski otrok, ki je postal zgled za vse Slovence
Katarina: Da o tem poveš svojim otrokom, je zelo pomembno. To storiš na primer po tem, ko si sam zadevo že predelal in ko čutiš, da je otrok dovolj star, da mu o tem lahko govoriš. Sorojenci namreč čutijo te stvari, tudi če jih ne znajo ubesediti. Duša je neumrljiva in ta duša obstaja, zato je ne moreš prikriti. Ko mi nekaj tiščimo v sebi, bodo lahko tudi otroci tiščali občutke v sebi. Ta vzorec se povsem nezavedno prenaša, zato je zelo pomembno tudi zanje, da lahko ta občutja na neki točki v življenju smiselno umestijo.
p. Tomaž: Zelo pomembno se mi zdi, da starši tega otroka ohranijo v spominu. Da je vključen v njihove molitve, da je del njihove družine. Da gredo skupaj na grob, da se o tem pogovarjajo.
Omenili smo že, da lahko taka odločitev vpliva tudi na odnos med zakoncema. Kaj pa na primer lahko par stori, da ta izkušnja ne bi razdrla zakona?
p. Tomaž: Splav ustvari travmatično vez med zakoncema in pogosto pripelje do razveze. Morda ne takoj, ampak čez čas. Velikokrat je razlog za razpad zakona to, da žena od moža ni dobila podpore v trenutku, ko jo je najbolj potrebovala. Globoko mu zameri, ker ji takrat ni stal ob strani in jo podprl, da bi ohranila otroka. Taka zamera, čeprav neizgovorjena, ostaja kot senca v odnosu. Kljub ločitvi pa ju skupna krivda in travma tako povežeta, da ostaneta na nek nezdrav način povezana za celo življenje.
Kaj lahko potem naredita, da do tega ne bi prišlo?
Katarina: Najpomembnejše je sočutje. Zanikanje ali pretvarjanje ne koristi. Če mož reče, da je splav ženin problem in se s tem ne bo ukvarjal, je to slabo. Ko začnejo nastajati luknje med zakoncema, je treba nekaj ukreniti: ali je to duhovni pogovor, spoved, terapije, vključitev v zakonsko skupino, obisk programa ob koncu tedna, kot je Rahelin vinograd, lahko gresta na duhovne vaje za zakonce, karkoli, da te stvari razrešita in da gradita svoj odnos. Tišina in zanemarjanje problema vodita iz žalosti v jezo, iz jeze v sovraštvo in končno v razpad zveze.
Kaj pa obtoževanje, ki so ga pari deležni v družbi? Kako kljub teži takšnega dejanja pokazati več razumevanja za tiste, ki se zaradi njega znajdejo v stiski?
p. Tomaž: Splav je posledica stiske. Ni prav, da kogarkoli obsojamo zaradi tega dejanja. Tudi če je bilo splavov več. Kajti vnovični splavi so pravzaprav ponavljanje tiste prve travme, ki se jim je že zgodila. Tako da imamo še manj pravice obsojati.
Pogosto je tudi tako, da osebe, ki so imele splav, potem vse hudo, ki se jim zgodi, pripišejo Božji kazni za njihovo dejanje. Kar pa ni res. Sploh če verjamemo, da nam je Bog odpustil že na križu. Še preden smo se rodili in še preden smo grešili. Je pa res, da ima vsako naše dejanje določene posledice in splav nosi težke posledice. Pa niso Božja kazen, ampak so naravne posledice našega dejanja.
Preberite še:
“Ne sme se vse v družini vrteti okrog downovega sindroma”
Vloga vere je verjetno prav zaradi tega na tem področju zelo pomembna?
Katarina: Čustva, kot je jeza ali žalost, lahko predela vsak s pomočjo terapevta ali psihologa, kar je zelo pomemben korak. Odpuščanje pa je Božja stvar. Odpuščanje (sebi, drugim) je tudi najtežji korak. Odpustiti sebi in verjeti, da ti je odpuščeno.
Žal pa nekateri izberejo pot laži, da krivde ni, ker greha ni in nisi nič narobe naredil. A vse to dolgoročno ne koristi. Slej ko prej pride čas, ko vsa potlačena čustva izbruhnejo na dan.
Kakšen nasvet pa bi lahko dali tistim, ki še niso sprejeli te odločitve, a o njej razmišljajo?
Katarina: Najslabša je hitra odločitev. Razumem, da obstajajo strahovi, ko izveš za nosečnost. Sploh če nosečnosti nisi načrtoval in si je nisi želel. A najhuje je, da to odločitev hitro sprejmemo in hitro izpeljemo.
Mami, ki razmišlja o splavu, bi svetovala, da se ustavi in umiri. Nihče je ne sme siliti in ji postaviti ultimata. Poišče naj varen in miren prostor, kjer lahko stvari v miru premisli, in nato poišče še druge možnosti. Pogosto mama misli, da je splav edina možnost, a to (na srečo) ni res. Posvojitev je na primer zelo plemenita odločitev, ki je le ena izmed možnosti.
Ko se od hitenja, pritiskov in panike umaknemo, se lahko srečamo z Bogom. Tudi če nismo verni, se srečamo s tem, kar je v nas položeno, saj smo ustvarjeni po Njegovi podobi. Tam, v globini srca, lahko ženska najde stik s svojo ženskostjo, s svojim materinstvom.
Kaj pa nasvet za moške – da bi vendarle bili bolj udeleženi pri odločitvi o rojstvu svojega otroka?
p. Tomaž: Prevaliti vso odgovornost na ramena partnerki ni moško dejanje. Lahko se s tem razbremenimo občutka odgovornosti in krivde, ampak vse to nas potem ulovi. Eno je, kako se človek počuti pred splavom, drugo pa je, kako se počuti po njem.
Morda je na začetku prisotno olajšanje, ampak to je samo trenutno. Morda celo traja daljše obdobje, vendar slej ko prej pride čas, ko se začne še vse drugo: žalovanje, depresija, občutki krivde, samomorilne misli. Tega človek ne predvidi.
Pomisliti je treba na posledice tega dejanja. Na vse posledice, tudi na to, da smo svojega otroka prikrajšali za možnost življenja na tem svetu. S tem smo se izneverili svojemu temeljnemu poslanstvu očeta, da bi zaščitili življenje svojega otroka. Če bi se zavedali vseh posledic, bi bila lahko naša odločitev drugačna.
A čeprav smo v življenju naredili napako, je Bog tisti, ki odpušča in odpravlja posledice naše odločitve.
Preberite še:
Oče mora biti tudi zoprn, ker pri otrocih ne zbira všečkov
Preberite še:
“Toliko, kot sem prejokal kot bolniški duhovnik, nisem v vsem življenju”
Preberite še:
“V meni je praznina, ki je ni mogoče zapolniti, žalovanje, ki se ne konča”
