Spomin na Kristusov prihod v Jeruzalem je Cerkev že od nekdaj zelo slovesno praznovala s posebnimi obredi. Zato v Sloveniji pravzaprav ni kraja, kjer ne bi na cvetno nedeljo nosili k blagoslovu oljčnih vejic, butaric in drugega pomladanskega zelenja.
Kot piše Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev, je to stara krščanska šega, ki sega že v 9. stoletje. Blagoslovljeno zelenje ali, kot so mu rekli, žegnani les pa naj bi obranilo “vsega hudega stvari in reči, ki pridejo z njim v dotiko”.
Pa poglejmo, kakšni običaji so se na cvetno nedeljo razširili po različnih delih Slovenije in kako so to zelenje poimenovali.
Preberite še:
11 priporočil, ko gremo z majhnimi otroki k maši
Prekmurje
V Prekmurju nesejo k blagoslovu presmec. Če je manjši, mu pravijo pušelj ali šop. Ko ga prinesejo domov, obhodijo z njim vso domačijo in jo tako blagoslovijo. Posamezne dele presmeca so dajali na primer na njivo, v čebelnjak in tudi na podstrešje, da bi tako od hiše odvrnili strelo.
Na cvetno nedeljo na plot obesijo mokro cunjo. Če cunja zmrzne, bo lan to leto segnil, če ne zmrzne, bo lep in dolg.
Porabje
V Porabju v butare ali snope povežejo in jim pravijo kar mačice. Po prihodu iz cerkve, podobno kot v Prekmurju, te vejice zatikajo v raznih prostorih in objektih na kmetiji.
Preberite še:
Pomembni datumi v letošnjem postnem času
Štajerska
Po različnih delih Štajerske so imena za cvetnonedeljsko zelenje naslednja: vejnik, pegelj, žegen, presmec, pušelj, potica, butara, rep, ponekod pa, dokler ni blagoslovljeno, tudi medeni les.
Zelenje so potem nesli okoli domačije, obesili na drevje, da bi bolje rodilo, ponekod pa so delali tudi majhne “križčke”, za katere so verjeli, da prinašajo blagoslov.
Podobno kot v Prekmurju pa so živino prvič na pašo gnali prav z butaro. Paziti so morali le, da je niso izgubili, saj bi se potem tudi živina izgubila.
Preberite še:
11 nasvetov za bolj doživeto mašo
Koroška
Za cvetno nedeljo na Koroškem že na cvetni petek naredijo: snop, presto, presnec, praselj, prantelj, tudi cvetovec ali cvetnik.
Za vso Koroško pa je bilo v navadi, da so fantje po blagoslovu tekmovali, kdo bo prej prinesel butaro domov. Verjeli so namreč, da bo zmagovalec prvi končal košnjo. Prav tako naj bi gospodinja tistega, ki pride prvi, bogato obdarila z najboljšo štručko, ob veliki noči pa je bil deležen še posebne klobase, pirha ali kolačka.
V Mežiški dolini so šli s snopom trikrat okoli hiše, da lisica ne bi odnašala kokoši.
Gorenjska
Butari večinoma rečejo kar beganica, pa tudi habanca in gbanca.
Fran Saleški Finžgar je pisal, da je moralo biti v butari sedem vrst lesa, ki so predstavljale sedem zakramentov. To, da je bilo v butari več vrst lesa, pa je pomenilo tudi blagoslov za vse drevje in grmovje, ki je rodilo sladko sadje, dajalo trd les ali pa zdravilno cvetje. V blejski okolici je moralo biti celo devet vrst lesa in med njimi je moral biti oljčni les, sicer se butare blagoslov menda ni prijel.
Pomembno je bilo, da je bila butara čim večja, pa tudi da si jih imel v rokah čim več. Tako so si namreč fantje pridobili pravico, da so na veliko soboto po hišah nosili blagoslovljen ogenj, za kar se jim je gospodinja oddolžila s pirhi, denarjem in tudi s štruklji.
Preberite še:
Potica, kot jo speče sestra Nikolina
Ljubljana
Ljubljana oziroma trg za stolnico je v preteklosti, tako kot tudi danes, v cvetnem tednu zaživel v pisanih barvah. V butaricah, ki jih prodajajo okoličani, je bilo sicer malo živega lesa, saj so jih v glavnem sestavljali pobarvani, umetno zaviti in spretno napleteni oblanci.
Te butarice so mlajšega izvora in namenjene predvsem meščanom, ki nimajo ne zemlje ne živine, po blagoslovitvi pa ostanejo predvsem lep sobni okras.
Dolenjska
Cvetnonedeljsko izročilo pa je bogato tudi na Dolenjskem, kjer butari rečejo leseni ali kravji žegen in tudi pušelj.
Okoli Dobrniča so pušelj nosili zmerom le prek rame. Če bi ga nosili pokonci, bi na paši živina bezljala, vsaj tako so verjeli. Fantje so si spotoma radi tudi nagajali in skušali drug drugemu izpuliti šopke iz pušlja. Podobno so tudi v Beli Krajini fantom naročili, da butare ne smejo držati previsoko, saj bi se sicer živina na paši preveč “raztepala”.
Tako kot na Koroškem so tudi ponekod po Dolenjskem tekmovali, kdo bo prej doma z blagoslovljen butaro. Spet drugod pa so verjeli, da se, ko se vračamo z blagoslova, ne sme teči, ker se tako živino plaši.
Pogosto so po različnih delih Slovenije, ne samo na Dolenjskem, v butare privezovali tudi jabolka in pomaranče. To počenejo še danes. V Dobrniču pa so jabolko s pušlja hranili v “bogkovem kotu”. Velikokrat se jim je celo posrečilo, da je jabolko zdržalo do naslednje cvetne nedelje.
Dolenjska posebnost so tudi križci, ki pa so jih delali iz oljčnih listov. Zatikali so jih tja, kjer so želeli posebnega blagoslova.
Preberite še:
Ali “vatikanski skrivni prehod” resnično obstaja?
Preberite še:
Skoraj neznani slovenski misijonar, ki je v ZDA postal škof
