Kristina Grošelj, specializantka družinske medicine, žena in mamica petih otrok, o srečanjih s stiskami bolnikovPogosto si razbijamo glavo z vsakdanjimi težavami, ki se nam zdijo velike. A vse dokler ne pridejo še večje, na primer zdravstvene. Zdravnica Kristina Grošelj v svojem poklicu vsak dan prepoznava, kaj je bistveno.
Če mati ubije otroka, ko je ta v fazi zarodka, je to družbeno sprejemljivo. Če ga ubije po rojstvu, pa to družbeno ni sprejemljivo in je obsojena za kaznivo dejanje. Podobno tudi počasni samomor z nezdravim življenjem ni problematičen za družbo, hitri samomor pa je. Kako gledate na to?
Današnji hiter tempo življenja ljudi pogosto vodi v izgorelost, takrat ljudje pogosto čutijo bolečine po celem telesu, odtujenost, lahko se pojavi bolezen. Pogosto ljudje šele takrat začnejo poslušati svoje telo in nehajo iskati lažna opravičila.
Telo hrepeni po gibanju, zmernosti, počitku. Tudi družba kot celota je nagnjena k temu, da neprestano išče opravičila za dejanja, ki veliko ljudem na videz koristijo, vendar v resnici s tem postane tudi družba kot celota lahko bolna, odtujena.
Preberite še:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
Preberite še:
Čemu hvaležnost za bolezen in trpljenje?
Kot specializantka delujete po različnih oddelkih UKC ter v ambulanti družinske medicine. S čim se kot zdravnica najtežje spoprimete?
Morda sem se najtežje soočala z zgodbami mladih mamic na onkološkem inštitutu. Zelo žalosten primer, ki se ga spominjam, je bila mlada mamica, ki sem jo srečevala v ambulanti svoje mentorice. Ne morem pozabiti njenega veselja, potem ko je prejela zadnjo kemoterapijo, veselila se je življenja z možem in otrokoma.
Ampak le dva tedna kasneje se je pokazalo, da je imel rak metastaze v možganih. Upala je, da bo po operaciji metastaz v glavi spet hodila in okrevala. Žal ni dočakala operacije. S takimi pretresljivimi zgodbami se zdravniki pogosto srečujemo. Če znamo biti odprti, nam lahko pomagajo, da v življenju prepoznavamo tisto, kar je bistveno.
Kako pa se soočate s stiskami ljudmi, ki prihajajo k vam? Kako jih predelujete?
Srečo imam, da živim z razširjeno družino, ki mi včasih pri tem priskoči na pomoč. Mož Urh je zdravnik pediater, vedno me posluša, stvari pogosto vidi nekoliko bolj po moško, praktično, vedno išče pot do rešitve.
Moževa starša, s katerimi živimo v isti hiši, pa sta upokojena zdravnika z dolgoletnimi izkušnjami, še vedno rada pomagata ljudem. Tako lahko stiske bolnikov, ki jih nosim včasih domov, premeljem s svojimi, dobim kak uporaben nasvet, podeljeno izkušnjo, tudi kakšno pot do pravilne diagnoze ali zdravljenja včasih skupaj predebatiramo.
V ambulanti družinske medicine pa neredko pomoč iščejo tudi zdravi, nekateri so osamljeni, potrebujejo le pogovor, neredko pa tudi po nepotrebnem. Žal pa nas v ambulantah priganjajo nečloveško odmerjene minute za stik z bolnikom …
Preberite še:
Ko v življenje uspešnega športnika ostro zareže bolezen
Preberite še:
Kakšna je bila Jezusova smrt?
Kako vam pri tem pomaga vera in kakšno vlogo ima pri vašem delu?
Kot je rekel papež Frančišek v pismu bolnikom Vera in ljubezen: “Da, v našem trpljenju je Jezusovo trpljenje, saj z nami nosi vso težo in jo osmišlja …” Tudi sama opažam, da verni bolniki laže doživljajo bolezen in smrt, ker jo osmislijo in verujejo, da se po smrti vračajo k svojim sorodnikom in Bogu. Tudi sama poskušam gledati na svoje bolnike skozi to večnostno optiko, jih nevsiljivo opominjati nanjo, ni pa to vedno lahko.
Statistika kaže, da vsaka tretja ženska in vsak drugi moški v svojem življenju zboli za rakom. Kako gledate na rakave bolnike, ki si želijo smrti, katerih telo je zdelano od kemoterapije in dobesedno kliče k počitku? Koliko, če sploh, ste kot zdravnica dolžni upoštevati njihovo voljo, morda zadnjo željo, dostojanstvo?
Spomnim se razmišljanja zelo izkušenega strokovnjaka za paliativno oskrbo, ki je zapisal, da se izmed mnogih ne spomni niti enega bolnika, ki bi si ob ustreznem lajšanju bolečih, strahov in stisk še želel aktivne pomoči pri umiranju.
Skrb za dostojanstvo bolnika ob koncu življenja zato pomeni bolniku blažiti bolečine, mu prisluhniti, omogočiti prisotnost bližnjih ter mu priskrbeti duhovno oskrbo. Nihče pa niti nima pravice od drugega zahtevati, da mu skrajša življenje.
Kako pa sprejemate rakave bolnike, ki pridejo k vam prepozno? Se vam zdi smiselno reševanje življenja za vsako ceno ali so primeri, ko bi lahko dovolili človeku, da gre bolezen svojo pot in bolnik sčasoma sam umre?
Medicina je kljub vsem možnostim, ki jih ponuja, presenetljivo pogosto nemočna, tudi ljudje imajo včasih nerealna pričakovanja. Zdravljenje z agresivnimi postopki v primerih, ko gre bolezen svojo pot, zato včasih ni več smiselno, saj lahko povzroča veliko trpljenja, brez dobrih obetov za bolnika.
Zato je pomembneje, da se na neki točki osredotočimo na lajšanje težav, zlasti bolečine, slabosti, nemira in psihičnih stisk ter da omogočimo duhovno podporo. Velik privilegij za umirajočega je zlasti bližina svojcev, danes vse preveč ljudi umira samih po bolnišnicah in domovih za ostarele.
Preberite še:
5 znakov, da vam primanjkuje spanja
***
Kako se vedno znova odločate za življenje tako doma kot tudi na delovnem mestu?
Pesnik Tone Pavček je zapisal: “Če imaš rad življenje, bo življenje imelo rado tebe.” Od malega mi je bilo vsajeno neko temeljno veselje do življenja, tudi trdna vera. Oče nas je otroke pogosto gnal v gore, nas spodbujal pri naporih, šolskem delu.
Trdna družina ter vera sta pomemben temelj, da je potem vse preostalo, kar pride, lažje. Pomaga pa tudi telesna vzdržljivost, življenje mame petih otrok včasih tudi po fizični plati spominja na življenje marinca iz ameriških filmov.
Preberite še:
10 hollywoodskih zvezdnikov, ki so katoličani
Kako sploh usklajujete delo in družino?
Po peti porodniški sem začela vsaj začasno delati s polovičnim delovnim časom. S tem sem si sicer še podaljšala čas izobraževanja, ob tem pa pridobila proste in spočite popoldneve za ukvarjanje z otroki, tudi čas za razvažanje otrok v vrtec in šolo, za kuhanje, kakšna minuta ostane celo za pospravljanje, če že ne za likanje.
V isti hiši živita tudi moževa starša, ki sta nam v precejšnjo pomoč in otrokom v veselje. Babi, upokojena otroška zdravnica, ima odličen smisel za otroke, to veselje je po vseh letih ukvarjanja s svojimi in tujimi otroki še vedno ni minilo, bere in dela naloge skupaj z vnuki, z njimi po potrebi igra celo nogomet.
Intervju, ki ga objavljamo v skrajšani obliki, je najprej izšel v aprilski številki Naše družine, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Kakšna je bila Jezusova smrt?
Preberite še:
“Redovnica ali televizijska voditeljica. Sem ista oseba. Sem Romana”
Preberite še:
Rekli so ji, da zaradi raka ne bo več mogla imeti otrok. Zdaj jih ima pet
