Janezov evangelij v dvajsetem poglavju govori o prtiču, ki je bil na Jezusovi glavi po pokopu na večer velikega petka.
Zgodilo pa se je, da so po vstajenju našli grob prazen in ta prtič ni ležal s povoji, ki so ovijali Jezusovo telo, temveč je zložen ležal drugje. Evangelij celo vrstico posveti temu, da nam pove, kako je bil prtič posebej zvit na drugem mestu, na začetku kamnite klopi.
Preberite še:
Kakšna je bila Jezusova smrt?
Vprašanje je, zakaj je Jezus po vstajenju zložil prtič, ki mu je prekrival obraz?
Marija Magdalena je šla v nedeljo navsezgodaj zjutraj h grobu in videla, da je težak kamen, ki je zapiral vhod v grob, odstranjen. Stekla je k Simonu Petru in drugemu učencu, ki ga je Jezus tako ljubil – svetemu Janezu Evangelistu – in jima rekla:
“Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.”
Peter in drugi učenec sta stekla h grobu. Janez je Petra prehitel in prvi prišel do groba. Ustavil se je, videl povoje, a ni vstopil. Potem je prišel še Simon Peter, vstopil v grob in videl povoje, “ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu.”
Preberite še:
5 navdihujočih navedkov o moči in lepoti Jezusovega trpljenja
Je to pomembno? Vsekakor. Ima to kakšen pomen? Ima!
Da bi razumeli pomen zvitega prtiča, moramo razumeti judovsko izročilo tistega časa.
Gre za dnevni obred, ki ga je dobro poznal vsak judovski otrok in zadeva odnos med gospodarjem in služabnikom. Ko je slednji gospodarju pogrinjal mizo, je poskrbel zato, da jo je pripravil natančno v skladu z gospodarjevimi željami.
Ko je bila miza pogrnjena, je služabnik počakal zunaj, da ga gospodar ni mogel videti, dokler ta ni pojedel. Služabnik si nikdar ne bi drznil dotakniti mize, dokler gospodar ni končal z jedjo. Takrat si je gospodar obrisal prste, usta in brado, prtič zmečkal v kepo in ga pustil na mizi, kar je pomenilo: “Končal sem”.
Če pa je gospodar vstal in prtič pustil zvit poleg krožnika, si služabnik ne bi drznil pritakniti mize, ker je to pomenilo: “Vrnil se bom!”
Prirejeno po knjigi “Zgodbe in prilike za družino“, p. Chrystiana Shankarja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Zakaj so mašni plašči vsak dan velikega tedna drugačne barve?
Preberite še:
Je adoracija samo za stare mame?
Preberite še:
Kateri jezik je govoril Jezus?
