Zgodba o ljubezni, ki je prodrla tudi v najbolj trdovratna srcaSvetovno znani vietnamski škof Van Thuan se ni vdal obupu, čeprav je bil zaradi svoje vere 13 let v zaporu, od tega devet let v samici. Nasprotno, prepričan je bil, da je bila to Božja volja, ki bi ji še enkrat pritrdil, če bi bil pred podobno izbiro. Ves čas je sojetnikom in ječarjem pričeval o Božji ljubezni, ki je ne more nič zaustaviti.
Le šest dni po tem, ko ga je papež Pavel VI. leta 1975 postavil za nadškofa Saigona, je to vietnamsko mesto zavzela komunistična vojska. Nova oblast je Van Thuana obtožila zarote z Vatikanom in podpiranja imperializma, zato so mu najprej naročili, naj se vrne v svojo prejšnjo škofijo. Zaradi poslušnosti papežu in ker je bil na prejšnjem škofovskem mestu že njegov naslednik, v predlog ni privolil.
Preberite še:
Jacques Fesch – morilec, ki bo morda postal svetnik
Najprej hišni pripor
Čez tri mesece, 15. avgusta 1975, prav na Marijin praznik, kar je dojel kot Božje znamenje, so mu odredili hišni pripor. Za zaprtimi vrati je trepetal, da kot škof ne bo mogel ostati v stiku s svojimi ljudmi. Neke noči ga je prešinila misel: “Res sem neumen. Iz zapora bom kot sveti Pavel svojemu ljudstvu pisal pisma.”
Naslednjega dne je ob štirih zjutraj na ulici videl dečka, ki je šel k jutranji maši. Skrivaj mu je naročil, naj njegova mati zanj kupi star koledar. Tako je ponoči pisal svojemu občestvu, zjutraj pa je popisano polo koledarja izročil fantiču, ki jo je odnesel domov, kjer so škofovo pismo s prepisovanjem razmnožili njegovi bratje in sestre.
Vino za “želodčno bolezen”
Van Thuan je bil kmalu poslan v zapor v gorah severnega Vietnama. Večina od 1.500 tamkajšnjih jetnikov ni bila kristjanov, vendar je nadškof v izgnanstvu v njih prepoznal Božje ljudstvo, zaporniško celico pa je poimenoval katedralo. Mati ga je že kot otroka učila, da ni pomembno, kaj počne, pomembno je le, da vsak trenutek posveti Bogu. Njen nasvet je sprejel kot življenjsko vodilo. Tako je želel vsak trenutek napolniti z Božjo ljubeznijo.
Na začetku so mu ječarji dovolili, da je lahko z nekaj besedami znancem sporočil, kaj potrebuje. Naslovniki so takoj razumeli naročilo: “Prosim, pošljite mi malo vina za mojo želodčno bolezen.” Tako je bil od tedaj priskrbljen z vinom za obhajanje svete maše. Kot zdravilo je prejemal tudi koščke hostij. Njegova dlan je postala kelih s tremi kapljicami vina in eno vode.
Preberite še:
“Ko sem na islamskih tleh, skušam ostati neopažen. Islam nas ne trpi”
Veselje ‒ “kuga” med ujetniki
Sojetniki, ki so bili kristjani, so bili prav tako deležni evharistije. Izdelali so vrečke iz škatlic za cigarete, na zborovanjih, kjer so jih poskušali indoktrinirati, pa so najdragocenejši zaklad predali drugim skupinam zapornikov. V veliko tolažbo jim je bilo, da jih evharistični Jezus spremlja pri delu na riževih poljih.
Jetniki so bili prestrašeni in obupani, Van Thuanovo veselje pa je bilo nalezljivo in tolažilno. Nekoč je škof nekoga rešil celo pred samomorom. Ker je njegova priljubljenost rasla, so ga najprej premestili v drug zapor. Z ljubeznijo je med sotrpini zopet razrahljal medsebojni nadzor, sveto mašo pa je obhajal s stotinami ljudi.
Samica
Tako oblastem ni preostalo drugega, kot da ga zaprejo v samico. V tišini celice brez oken je najprej izkusil telesno in duševno šibkost. Med riževimi polji je imel vsaj prijatelje. Začutil je, da sam ne more storiti ničesar, sedaj bo na delu Bog. Njegove stražarje so pogosto menjavali, da jih ne bi okužil s svojo miselnostjo. Čeprav naj z njim ne bi govorili, se jim je smehljal in jim pripovedoval o svojem življenju. Kmalu so ga prosili, naj jih uči tujih jezikov. Enega je celo naučil pesem Veni Creator, ki jo je ječar prepeval, ko je prihajal na delo.
Preberite še:
Naš rojak, ki je globoko v Afriki odkril skrivnostne dežele
Ko so odgovorni videli, da se možje, ki prihajajo v stik z ujetim cerkvenim dostojanstvenikom, spreminjajo, so se odločili, da bodo njegovi ječarji stalni. Tako bo vplival na manj ljudi. Van Thuan je vedel, da je prereven, da bi jim lahko kaj podaril, kljub temu je v srcu nosil bogastvo Jezusove ljubezni. “Ljubil sem jih in postali so moji prijatelji in učenci,” je pozneje dejal. Njihovo spreobrnjenje je prepustil Svetemu Duhu, sam je želel biti le pričevalec Božje ljubezni.
Križ in verižica
Stražarji so ga vzljubili in mu večkrat pogledali skozi prste. Ko je nekoč sekal drva, je enega izmed njih vprašal, ali bi si smel medtem izdelati lesen križ. Ob opozorilu, kako nevarno je to za oba, ga je Van Thuan potolažil, da bo križ dobro skril, ječarja pa je prosil, naj se obrne. Križ je pozneje skrival v kosu mila. Drugega stražarja je prepričal, da mu je iz električne žice pomagal izdelati verižico. Pozneje je kot kardinal okrog vratu nosil prav ta križ, ki ga je spominjal, da lahko srca ljudi spremenimo le z Jezusovo ljubeznijo.
Ko si je po dolgih letih nekega dne v zaporu pripravljal kosilo, so Van Thuana poklicali v pisarno. Srečal je ministra, zadolženega za policijo. Oblastnik ga je presenetil z vprašanjem, česa si želi. Van Thuanov odgovor je bil: “Svobode.” Na vprašanje, kdaj, pa je škof brez pomislekov rekel: “Danes.” Še istega dne, 21. novembra 1988, so ga izpustili na prostost.
Preberite še:
“Navadni smrtniki”, ki so se spreobrnili in postali svetniki
Pričevalec za ves svet
Oblast mu je prepovedala opravljati pastoralno delo, vendar je lahko naslednje leto obiskal svoje starše, ki so zbežali v Avstralijo, in svetega očeta v Rimu. Drugič je v Rim potoval leta 1991, vendar mu tokrat oblasti niso več dovolile vrnitve domov. Odtlej je živel v večnem mestu. Postal je predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir, leta 2001 pa je bil imenovan za kardinala.
Še naprej se je trudil za vietnamsko Cerkev, hkrati pa je napisal nekaj odmevnih knjig in vodil celo postne duhovne vaje za Janeza Pavla II. ter njegove ožje sodelavce. Božje ljubezni ni več oznanjal le svojim zaporniškim sotrpinom in ječarjem, temveč je njegovo pričevanje odmevalo do skrajnih mej sveta. V njegovem srcu ni bilo zagrenjenosti in zamer. Poudaril je: “Prihodnost je lepša kot vsa preteklost skupaj.”
Umrl je 16. septembra 2002. Sprožen je bil postopek za njegovo beatifikacijo, papež Frančišek pa ga je leta 2017 oklical za Božjega služabnika.
Marija Krebelj je posvečena sestra v skupnosti Emanuel. Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, letnik 5, št. 5.
Preberite še:
“Človek je obdarjen toliko, kolikor iz srca privošči drugim”
Preberite še:
Oče ga je tepel in mu 14-krat prebil glavo, a Ciril je zmogel vse odpustiti
Preberite še:
Kako so kristjani na Japonskem preživeli preganjanja in atomsko bombo
