Aleteia

“Človek je obdarjen toliko, kolikor iz srca privošči drugim”

JURIJ GORJANC
OSEBNI ARHIV
Deli
Komentar

"Preseči je treba razmišljanje, da drugi ne sme biti boljši kot jaz," izpostavlja kirurg in gorski reševalec Jurij Gorjanc

Kirurg, raziskovalec omrzlin na Institutu Jožef Stefan, že dve desetletji gorski reševalec, alpinist, mentor, voditelj Herniološkega združenja Slovenije. To in še marsikaj več je Jurij Gorjanc, ki se vsako leto v svojem prostem času in na lastne stroške odpravi v katero od dežel tretjega sveta. Ne turistično, ampak operirat in izobraževat. Svoj (prosti) čas pogosto daruje za druge. Trdnost črpa iz zakramentov, ves čas pa išče skladnost med dušo, duhom in telesom. “Pa na šport ne pozabite,” se z nasmeškom poslovi po koncu intervjuja.

Delujete v bolnišnici usmiljenih bratov v avstrijskem Šentvidu ob Glini, kjer se visoka strokovnost – usmerjena je predvsem v tumorsko kirurgijo prebavil – združuje s krščansko etiko. Kako je to videti konkretno?
Bolnišnica poleg vseh ostalih posegov opravlja operacije požiralnika, jeter, trebušne slinavke, uradno je postala enota onkološkega centra najvišjega ranga v Gradcu, obenem pa je majhna.

Dobro poznavanje specialistov med seboj omogoča osebno komunikacijo v strokovni ekipi, bolnikom pa daje to občutek varnosti. Namreč da ni nič prepuščeno naključju. In dejansko takšna kombinacija, ki je povrhu precej transparentna, poveča varnost za bolnike. Da dogovori držijo, pa niti ni posebnost bolnišnice, temveč bolj celotne Avstrije ali kar germanskega sveta. Etični kodeks usmiljenih bratov je še več kot Hipokratova prisega. Je nekakšen katekizem katoliške cerkve, preveden v konkretnost sodobne medicine.

Čeprav je lepo napisan in zvezan v knjigo,  pa ni avtomat za etično ravnanje in imeli smo že primere vedno novih zdravljenj in raziskav, kjer je bilo treba dobro prevetriti motivacije za njihovo uveljavitev. In take situacije bodo vedno znova.

Ste alpinist in gorski reševalec. Davo Karničar, ki ste ga spremljali z Everesta, vas je označil za nekakšnega dobrega duha odprave. Nekaj so knjige, drugo ordinacija, tretje pa ukrepanje v ekstremnih razmerah. Kako je delovati v alpinistični odpravi?
Zdravnik na alpinističnih odpravah mora biti predvsem zdravnik. Že to je dovolj težka naloga, včasih za koga celo pretežka. Na Everestu sem se poigraval z mislijo priti nad 8.000 metrov, a sem danes hvaležen, da takrat (leta 2000, op. p.) še nisem stopil nad to magično mejo. Bilo bi preprosto prezgodaj glede na dotedanje izkušnje.

Če bi zdravniško nalogo zamenjal z alpinističnimi ambicijami, bi bilo nevarno za soplezalce ‒ ne bi jim bil več na razpolago kot zdravnik. Leta 2012 sem bil spet na odpravi na nižjem osemtisočaku in le razumevanju in do neke mere tudi osebnemu angažmaju vodje Grege Lačna se lahko zahvalim, da sem bil štiri odločilne dni manj zdravnik in bolj alpinist in smo s soplezalci dosegli vrh. Zdravnikov Everest je preprosto njegovo zdravniško delo, čeprav mu tega nihče eksplicitno ne pove.

JURIJ GORJANC
OSEBNI ARHIV

Alpinističnih odprav nisem sam nikoli doživljal kot prehudo breme, verjetno tudi zato, ker sem se nanje dobro pripravljal. Na odpravi alpinist marsikdaj nima nikogar, ki bi mu potarnal, in stresni dogodki se lahko kopičijo.

Zdravnik lahko odigra pomembno vlogo, če je dober opazovalec in poslušalec. Včasih je v igri preživetje. Stvari je sicer psihološko in duhovno dobro urediti pred odpravo, pod samo goro je že prepozno. Od zdravnika na odpravi se pričakuje neka modrost, vendar nisem prepričan, da jo jaz že imam.

Česa se najbolj veselite?
Da smem živeti, da sem zdrav, da imam čudovit poklic, ki je sicer težak, in marsikdaj si mislim, da čemu nisem kos, pa vendar se potem izkaže drugače. Torej se veselim izzivov. Veselim se tudi, da mi je dano sproti odpuščati, če doživim kako krivico, in da tudi sam prosim odpuščanja. Truda za čisto vest, torej.

JURIJ GORJANC
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Česa vas je strah?
Samega sebe, kadar mi je vseeno, če nisem takšen, kot sem pravkar omenil. Da nisem idealen, je itak jasno, saj ni nihče; in to spoznanje je odrešujoče. Ampak poudarjam to, da mi je mar! Da je vredno. Za to držo se trudim, ker verjamem, da to res šteje.

Zakaj ste se odločili za samskost?
V medicinskem poklicu je tako, da smo si z marsikom zelo blizu. A gotovo je pomembna tudi neka razdalja, da se spoštujejo odnosi, ki človeka osrečujejo na dolgi rok. Ko sem razumel, da je to moja pot, se je pojavila motivacija. Človek se mora tako za poročenost kot samskost odločiti sam. Trdim pa, da človek svojo samskost težko živi, če ni naslonjen na odnos, ki ga nudi Cerkev prek zakramentov. Če ne bi hodil k sveti maši pogosto, bi tudi v tem intervjuju težko karkoli povedal.

Še nekaj utrinkov iz delovanja Jurija Gorjanca:

Napajajo vas odnosi s primarno družino, prijatelji, z Bogom …
Izhajam iz družine zelo dobrih staršev in treh bratov, ki imajo danes družine. Moj odnos pa se danes najprej hrani iz zakramentov. S prijatelji in prijateljicami se lahko pogovarjam odkrito, neobremenjeno. To je velik dar.

Ni pa to zraslo čisto na mojem zelniku. Sedem mesecev sem živel v skupnosti Marka Rupnika v Rimu, kjer sestre in jezuiti živijo “nepomešano” življenje, a v zelo pristnem prijateljstvu. Morda celo bolj pristnem kot v zakonu. Nikoli ne bom dovolj hvaležen za to izkušnjo.

Za koga in kaj najbolj pogosto molite?
Zase, to se mi zdi pošteno, človek mora najprej pri sebi razčistiti. Se tudi drugim priporočam in poskusim udejanjiti, če me kdo prosi. To so resne stvari in sami marsikdaj ne pridemo naprej. Skupaj pač. Molim seveda tudi za bolnike.

Včasih se srce kar odpre in bi še molil, ker so potrebe velike. Sem pa tudi racionalen (poskušam ne biti pametnjakovič), in če je kaj nerazčiščenega v medsebojnih odnosih, poskusim prej razčistiti s pogovorom. Ne gre pa vedno. Strinjam se z že pokojno redovnico, ki sem jo poznal, ki je, vijoč roke k nebu, ‒ tudi sama je veliko molila ‒, rada pravila, kako potrebne bi bile danes armade molivcev … Malo slutim, kaj je imela v mislih.

Operacija, intervencija, ki vam je ostala najbolj v spominu?
Verjetno kakšna iz nabora skrajnosti: morda iz žalostnih situacij kakšna težka helikopterska akcija, ki se ni dobro končala kljub najboljšim namenom, in spet kakšna težka intervencija ali operacija, teh je veliko več, ki je bolnico ali bolnika osrečila.

Pretekli teden sem z oddelka po uspešni operaciji odpustil pacientko srednjih let, ki je imela pooperativno kilo čez ves trebuh in so jo zavrnili v dveh avstrijskih bolnišnicah, češ da se ne da nič pomagati. Trebuh ji je na desni strani visel navzdol in predstavljam si, da ni mogla iti niti po mleko v trgovino, saj je vzbujala posmeh. Po posegu, ki je trajal štiri, morda pet ur, je šlo hvala Bogu vse dobro in že po 10 dnevih je bila doma z novim starim dostojanstvom. Na operacijo jo bo spominjala le še brazgotina.

JURIJ GORJANC
OSEBNI ARHIV

Nekoč ste dejali, da srečo poraja hvaležnost. Smo Slovenci preveč nagnjeni k tarnanju in premalo hvaležni?
Vedno smo premalo hvaležni, ne le Slovenci. S tem imam v mislih bivanje na tem svetu. Da se zavemo obdarjenosti v življenju, Daru z veliko začetnico. Hvaležnost poraja smisel; verjetno velja tudi obratno, ampak to prepuščam raje kakšnemu filozofu. Mislim, da se ta cikel prekine, ko prevlada prepričanje, da mi nekaj zgolj pripada.

Verjamem, da je človek obdarjen v življenju toliko, kolikor iz srca privošči drugim. In tu je dobro preseči razmišljanje, da drugi ne sme biti boljši kot jaz. Po drugi strani pa se glede na to, kar lahko dosežem s svojim znanjem, trudom in sposobnostmi, ne smem kar ustaviti zato, da bi bil zadovoljen z malim. Ciljati smemo visoko.

JURIJ GORJANC
OSEBNI ARHIV

Razmišljam takole: Slovenci smo imeli nekoč nad sabo Dunaj, ampak mu nismo nikoli povsem zaupali (to potrjuje povest o Martinu Krpanu). Nato Beograd, kjer tudi ni bilo pretirane vdanosti, in smo se, če je le šlo, raje znašli po svoje. Zdaj, ko smo končno že kar precej dolgo samostojni, pa se ne prav znajdemo.

Zakaj ne ciljamo visoko? Opazimo, da imamo najprej kaj razčistiti med seboj, da bomo lahko produktivni navzven, saj si še ne zaupamo. K sreči oba procesa potekata vzporedno.

Kakšne razmere vas pričakajo na odpravah v Liberiji, Gambiji …? Kaj pa ljudje, kako se odzovejo, ko nekdo iz Evrope med svojim dopustom in na lastne stroške za več tednov intenzivnega dela pride k njim?
Ljudje po svetu zelo trpijo. Ubogih je več, kot si mislimo, seveda tudi doma, na drugačen način. Kako naj se vendar ljudje v Afriki posvetijo skrbi za višje vrednote, če jih tarejo osnovna gmotna vprašanja, nalezljive bolezni? Milijoni se danes ubadajo z najnujnejšim. Ljudje so po operacijah na takšnih misijah hvaležni.

Svet je velik in zame je izziv na takih misijah vedno znova dobiti potrditev nekakšne osebne filozofije, da smo ljudje v svojem bistvu povsod enaki: Slovenci, Avstrijci, Gambijci, Liberijci, vsi ustvarjeni po Božji podobi. Mi pač s svojim znanjem in delom pomagamo, kjer lahko.

JURIJ GORJANC
OSEBNI ARHIV

Domnevam, da bi tudi oni naredili tako, če bi imeli možnost. Če pa ne bi, škoda za njih. Hvaležnosti je vsak vesel, a je ne smemo pričakovati v (pre)veliki meri. Če nasproti Afričana, ki nima nič, sedi nekdo, ki ima za njegove pojme vse, mu prvi želi tudi kaj “izpuliti”. To pa ni prava drža.

Kdaj ste pri svojem delu najbolj občutili prisotnost Boga?
Kadar vlada med nami sloga, razumevanje, ko ni manipulacij in drugih človeških izumetničenosti. Ko smo drug pred drugim to, kar smo v svojem bistvu.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.