Wilson (Woody Harrelson) je zagrenjen, osamljen moški srednjih let, ki s svojim cinizmom pogosto spravlja ljudi v zadrego. Ima le psa in nobenega prijatelja. Ko mu umre še oče, Wilsona napade malodušje, saj kot edinec, ki sta mu umrla oba starša, preprosto “nima nikogar, s komer bi delil iste spomine”, kot se sam izrazi. Po domače povedano, ostane sam samcat na svetu.
Od samotarja do očeta
Po spletu naključij Wilson ugotovi, da njegova bivša žena Pippi (Laura Dern), ki jo je nazadnje videl pred 17 leti, ko sta se razšla, živi v bližini. Ponovno se zbližata. Skozi dialoge ugotavljamo, da ima Pippi za sabo težavno preteklost, povezano z drogami, in da se še vedno bori z različnimi psihičnimi težavami. Pippi Wilsonu pove, da pred 17 leti ni naredila splava, kot je verjel, temveč je rodila punčko, ki jo je dala v posvojitev.
Preberite še:
To je film, ki ga Slovenci nismo smeli videti
Veselje
Priča smo neverjetni spremembi, ki jo doživi Wilson ob radostni ugotovitvi, da je oče, čeprav tega sploh ni vedel. Zdi se, kot da je celotno njegovo življenje s tem dobilo smisel in nov polet. Odloči se, da bosta z ženo poiskala njuno hčerko ter jo spoznala. Njuna 17-letna hči Claire živi v bogati družini, kjer se njeni starši (posvojitelji) ne zmenijo prav dosti zanjo, zaradi močnejše postave pa Claire preživlja tudi težavno najstniško obdobje.
Kljub temu, da Wilson, Pippi in njuna biološka hči Claire nimajo prav dosti skupnega, pa je Wilson izredno vesel tega, da ima končno tudi sam družino, naj si bo kakršnakoli že. Zato vztraja na skupnem preživljanju časa in se trudi, da bi s hčerko navezal pristen stik. Zdi se, da bi rad s tem nadoknadil vse tisto, kar je zamudil, ker ga ni bilo ob njej, ko je bila hčerka dojenček in otrok.
Preberite še:
5 razlogov, zakaj si morate ogledati ta italijanski film
Niz razočaranj
Po nesrečnem spletu okoliščin Wilson pristane na sojenju, saj je obtožen, da je Claire ugrabil (svojim posvojiteljskim staršem namreč ni povedala, da gre za konec tedna z biološkimi starši iz mesta), za kar mu dodelijo tri leta zapora. Wilson se sprva težko vklopi v zaporniško življenje, saj je zaradi svojega ciničnega smisla za humor in dejstva, da je brez dlake na jeziku, pogosta tarča sojetnikov.
Sčasoma se nekako privadi na zapor, ko doživi nov šok. V zaporu ga obišče Pippi, ki mu pove, da je spoznala drugega in da se bo z njim preselila v Avstralijo. Prav tako ga boli, da se na sojenju njegova hči ni zavzela zanj, ampak je dopustila, da ga obsodijo.
Wilson je skrušen, saj je Pippi resnično ljubil in to od nekdaj. Verjel je, da bo njuna zgodba imela srečen konec. Pa vendar s tem še ni konca šokom. Ko odsluži svojo kazen in se vrne iz zapora, namreč izve, da je njegov ljubljeni kuža poginil. To je še zadnji udarec za Wilsona, ki ponovno ne vidi več razloga, zakaj bi živel. Kljub vsemu se zbliža z žensko, ki mu je pazila psa v njegovi odsotnosti in s katero imata kar nekaj skupnega.
Preberite še:
Tiho mesto: najbolj nepričakovano verski film leta
Preberite še:
Caviezel: Nadaljevanje Kristusovega pasijona bo največji film v zgodovini
Novo upanje
Prvič po treh letih Wilson znova vidi svojo hčerko, ki zdaj ni več najstnica, ampak odrasla ženska. Prosi ga odpuščanja, ker se na sojenju ni zavzela zanj, in mu pove, da je noseča. Ponovno v Wilsonu vidimo vznik veselja, saj ne le, da ima še vedno hčer, temveč bo dobil tudi vnuka. To je torej znamenje, da njegovo življenje ni brez smisla, da se skozi hčer in vnuka tudi njegovo življenje na nek način nadaljuje.
Film Wilson zagotovo ni najbolj revolucionaren film, ki je bil kdaj posnet. Ta v tempu dokaj počasna in sarkastična komedija pa nudi dragocen razmislek: kaj je tisto, kar človeku v trenutkih osamljenosti, zagrenjenosti in hudega razočaranja ponovno da nekaj vere v to, da njegovo življenje vendarle ima smisel?
Po Wilsonu je to živo bitje, ki predstavlja Življenje. Poleg psa, ki mu je bil v uteho v trenutkih osamljenosti, pa je njegova hčer oziroma vnuk tisti, ob katerih še tako ciničen mož postane razorožen. Njegovo življenje pa se zaradi njiju dvigne iz mlake povprečnosti v življenje, ki ni (bilo) zaman in ki s svojim nadaljevanjem nosi obljubo prihodnosti, in za nekoga, ki ni veren (kot Wilson), si drznimo reči celo večnosti.
Preberite še:
To je Valentina, prva ženska v vesolju
Preberite še:
Edinstven pogled na papamobile skozi stoletja
Preberite še:
Z ljubeznijo, Vincent – film, kot ga še ni bilo
