Vprašanje bralke
Kako naj si predstavljam odnos med Božjo vsevednostjo in mojo osebno svobodo. Ima Bog res že ves načrt zame narejen vnaprej? Sem v resnici svobodna oseba ali pa sem le igračka v Božjih rokah? Če sem svobodna in odločitve sprejemam svobodno, kako lahko Bog potem že “vse ve”? Doroteja
Preberite še:
Najin najstnik dvomi o obstoju Boga. Kaj lahko narediva?
Odgovarja p. Primož
Hvala za tvoje vprašanje, ki je zelo umestno in že dolgo izziva človekovo razmišljanje. V današnjem času smo verjetno ljudje v zahodni družbi še posebej pozorni na vse, kar bi lahko ogrožalo našo osebno svobodo oziroma jo celo postavljalo pod vprašaj. V zvezi s tem se je dobro vedno znova spomniti, da je človekova svobodna volja v resnici Božji dar – Bog sam jamči zanj in človeka osvobaja greha, da bi svojo svobodno voljo lahko uresničevali v vsej polnosti.
Vprašanje je izzivalno predvsem zato, ker pač razmišljamo in sodimo predvsem v človeških okvirih, o tem, kako razmišlja in sodi Bog, pa bolj ugibamo. Kot pri marsikateri drugi stvari, povezani z vprašanjem Božjega načrta, si tudi pri tvojem vprašanju še najlažje pomagamo s kakšno domiselno prispodobo, ki pomaga vsaj zaslutiti, kako bi lahko bilo s tem v resnici. Na misel mi prideta dve.
Preberite še:
Prestrašeni katoličan. Od kod vsi ti kompleksi, povezani z našo vero?
Prva je že tako “ponarodela”, da se njenega avtorja nihče več ne spomni: Boga opisuje sedečega na vrhu hriba in predstavlja večnost, pod katerim teče cesta, ki predstavlja čas oziroma tok zgodovine. Medtem ko človek, ki hodi po tej cesti, odkriva cesto oziroma se pomika skozi čas le trenutek za trenutkom, ima Bog pogled na celotno cesto oziroma zgodovino. Človek se torej v vsakem trenutku odloča svobodno, vendar Bog zaradi svojega položaja že od vedno ve, kako se bo človek v tistem trenutku odločil – tako drugo ne omejuje prvega.
Druga prispodoba, ki sem jo pred nekaj leti slišal od dobrega prijatelja, pa je sodobna. Razmerje med človekovo svobodo in Božjim načrtom primerja z navigacijskim sistemom v avtomobilu. Ta ve za človekov cilj in ga tja usmerja (“čez 50 metrov zavijte levo”). Človek pa je svoboden, da namig navigacijskega sistema posluša in upošteva ali pa ne. Če ga upošteva, ponavadi sledijo nova navodila, če pa ne, sistem sporoči: “Počakajte trenutek – preračunavam!”
Podobno je tudi pri Bogu: če se človek v svoji svobodi odloči, da ne bo sledil Božjim zapovedim in navodilom, Bog poišče novo pot, po kateri bo v prihodnje skušal človeka pripeljati na cilj, ki mu ga je pripravil. In tako brez prestanka: vsakič, ko Božji glas upoštevam, sem bliže svojemu cilju, in vsakič, ko ga ne poslušam, Bog na novo preračunava pot, po kateri me bo skušal peljati v prihodnje. Tako moja svoboda ni nikoli omejena, Bog pa kljub temu lahko ostane vseveden in vsemogočen.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 64 št. 29, v rubriki Mladi Val.
Preberite še:
Zakaj bi sodobna ženska sploh želela postati redovnica?
Preberite še:
Je škodljivo, če uporabljam talismane?
