Kakšni so (bodo) sadovi ob koncu šolskega leta?Zagotovo nisem edini, ki se te dni nekoliko analitično sprehajam po (skoraj) minulem šolskem, ali veroučnem, ali vzgojnem letu, pretresam stvari, ki so se v njem zgodile, in primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se mi v teh soparnih junijskih dneh nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Kot malodane konec vsakega leta.
“… seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako” (Mr 4,27).
Preberite še:
Od poniževanja in dvojk v osnovni šoli do desetk na fakulteti
Naša setev je zgolj posredovanje življenja
Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog za nezadovoljstvo pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo, pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli.
Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali.
Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.
Blog je bil najprej kot uvodnik objavljen v tedniku Družina, letnik 67, številka 25.
Preberite še:
Kaj nam je sveto? Življenje, družina, narava, moč?
Preberite še:
Še en velikan, ki je ostal v senci slovenske zgodovine
Preberite še:
“Tako učitelji kot starši smo okuženi s permisivno vzgojo”
