Znanstveniki, ki so živeli harmonijo znanosti in vereOd oporekanja ideji, da je Zemlja v središču vesolja, utemeljitve teorije o velikem poku do začetka sodobne genetike in seizmologije. Ideje in discipline, ki so jih raziskovali znanstveniki, izvrstni na svojem področju – obenem pa predani veri.
Preberite še:
Nihilist Nietzsche molil k neznanemu Bogu?
Nikolaj Kopernik
Poljski astronom je svojo znanstveno pot začel na področjih prava in medicine, postal pa je ena vodilnih osebnosti znanstvene revolucije. Najbolj je znan po tem, da je oporekal uveljavljenemu modelu vesolja, v katerem je bila Zemlja v središču. Namesto tega je Kopernik v delu O revolucijah nebesnih sfer iz leta 1543 predlagal model, ki je v središče postavljal sonce.
Bil je resnično renesančni človek, ki je poleg astronomskih del dokončal še doktorat iz prava in medicine. Upravljal je s cerkvenimi zemljišči in premoženjem, prevajal dela bizantinskega zgodovinarja Teofilakta in delal kot zdravnik.
S Cerkvijo je bil v dobrih odnosih. Tako je npr. v uvodu O revolucijah nagovoril papeža Pavla III. in napisal: “Zavedam se, da idej filozofov ne more presojati vsak, saj je njihov namen v iskanju resnice v vseh stvareh in v dosegu, ki ga je človeškemu razumu omogočil Bog. Kljub temu pa menim, da bi morale biti popolnoma napačne ideje umaknjene.”
Preberite še:
Vera in znanost ne gresta skupaj? Ne drži
Kljub temu da je nasprotoval številnim uveljavljenim prepričanjem takratnega časa, je Kopernik do Cerkve ohranil spoštljiv odnos. Katoliška enciklopedija tako opisuje, da je pri Koperniku najpomembnejše to, da se samoumevnega znanstvenega modela ni ustrašil spodkopati in da je se uprl reformatorjem vere.
Gregor Mendel
Avstrijski menih iz 19. stoletja je najbolj poznan po eksperimentiranju z grahom, ki ga je vodilo v odkritje različnih vzorcev dedovanja. S križanjem rastlin različnih lastnosti, npr. barv ali dolžin stebel, je Mendel odkril, da se določene lastnosti (dominantne) prenašajo z večjo verjetnostjo kot druge (recesivne).
Njegove ugotovitve so danes poznane kot Mendlovi zakoni in sodijo v poglavje klasične genetike. O genih sicer takrat še ni govoril, saj izraz izvira šele iz začetka 20. stoletja, je pa predvideval obstoj njim podobnih enot.
Izhajal je iz revne kmečke družine. Študiral je matematiko in fiziko na Univerzi v Olomucu, nato pa v Brnu vstopil v avguštinski red. Šolal se je tudi na Dunaju – pri znamenitem Christianu Dopplerju – in delal kot učitelj.
Giuseppe Mercalli
Mercalli je bil duhovnik in profesor v bogoslovju, ukvarjal pa se je predvsem z vulkani. Izumil je lestvico za določanje moči potresov, ki je znana kot Mercallijeva lestvica. Njena prirejena oblika se danes uporablja kot alternativa Richterjevi.
Lestvici se razlikujeta v tem, da je Mercallijeva osnovana na posledicah potresa, njegovih učinkih, medtem ko Richterjeva moč določi glede na mero sproščene energije.
Umrl je v požaru leta 1914, ko je bil že mednarodno uveljavljen znanstvenik. Zaradi nenavadnih okoliščin smrti so se pojavile domneve, da bi lahko bil umorjen.
Georges Lemaitre
Glede na današnje splošno prepričanje o nekompatibilnosti znanosti in vere je lahko dejstvo, da je bil človek, ki je razvil teorijo velikega poka duhovnik, precej presenetljivo.
Rojen je bil leta 1894 v Belgiji in je sprva študiral gradbeništvo na Katoliški univerzi v Louvainu. Med prvo svetovno vojno je služil v vojski, po njej pa vstopil v semenišče. Fiziko je začel študirati na univerzi v Cambridgeu in se šolal tudi na tehnološkem inštitutu Massechusettsa.
Preberite še:
To je ženska, ki je ostala v Einsteinovi senci
Lemaitrova teorija o nastanku vesolja, o prvobitnem atomu, je svoj čas oporekala celo Einsteinovemu pogledu. Slavni znanstvenik mu je celo dejal: “Tvoji izračuni so pravilni, a tvoja fizika ostudna.” A ko je bila Lemaitrova teorija pozneje potrjena, je Einstein svojo napako priznal, o njej pa izjavil, da gre za najlepšo in najbolj zadovoljivo razlago stvarstva, ki jo je kdaj koli slišal.
Stanley Jaki
Benediktinec madžarskega rodu Stanley Jaki je v času svojega življenja napisal več kot 40 knjig, med drugim o G. K. Chestertonu, kardinalu J. H. Newmanu, predvsem pa o razmerju med znanostjo in vero.
V svojih najpomembnejših delih iz let 1966 in 1974, Relevantnost fizike in Znanost in stvarstvo, Jaki zagovarja tezo, da je bil razvoj znanosti v srednjem veku v veliki meri odvisen od krščanskega razumevanja stvarstva. To predvideva, da lahko v njem odkrijemo odsev Božjega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Jure Plut.
Preberite še:
Sophie Habsburg: Današnja moda uničuje našo ustvarjalnost
Preberite še:
To je bil prvi Slovenec v Ameriki
Preberite še:
Plemič irskega rodu, ki je Slovencem omogočil razcvet
